VLADISLAVU CANKARJU IZ TOPOL JE ZA 90 LET VOŠČIL TUDI ŽUPAN FRANC JERIČ

Vladislav Cankar izvira iz Suhadol, iz Križa, kjer je bil rojen v delavsko kmečki družini. Sedem let je živel pri starih starših od očeta v Topolah, njegovi starši pa so delali v Titanu v Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval v Komendi in tam izdelal tri razrede, kasneje pa nadaljeval s poukom v Mengšu. Po tem se je 3 leta in pol učil za mizarja in delal izpit za pomočnika pri mojstru, vendar je bil takrat mobiliziran v nemško vojsko. Takrat seveda ni mogel delati izpitov za pomočniškega ampak jih je dokončal šele po vojni.
Slavljenec še danes pomni dni, ki jih je preživel v vojni. Šel je čez 11 držav na Škotsko kjer so bile kanadske in angleške čete. Pravi, da je bilo tam vse pomešano, vojaki so prihajali iz cele Europe in še oficirji so bili brez srajc in čelad, kar pri Nemcih ni bilo v navadi, saj je tam vladal red in disciplina. Kmalu je v noči v normadiji pobegnil v enaki razdalji, kot da bi šel danes iz Topol do Smlednika in 3 dni maširal z ostalimi vojaki, drug za drugemu v razdalji 5 korakov v nemški uniformi. Kmalu se je dal ujeti Angležem. Spomni se tudi okolice, ki je bila podobna Dalmaciji s kamnitim mejam in presušno zemljo, ki jo je veter sproti odpihaval. Iz Normandije so skupaj s Čehi in Polaki, ki so jih na poti ujeli napredovali v središče, do Sv. Lovrenca in čez kanal v Anglijo. Tam so jih prebivalci obmetavali s kamenjem in jih tepli s šibami, ker so bili oblečeni še v nemške uniforme. Kasneje so do Londona prišli s kamijoni in z brzovlakom na Škotsko. Pot do Edinburga je bila dolga 10 ur, kamor so vojake peljali v ujetništvo in vsak dan so pripeljali 1000 novih. Vladislav Cankar je bil na Škotskem 5 mesecev. Najbolj zanimiv dogodek tam je bil, ko jih je obiskala kraljica Elizabeta in jim podarila cigarete, pomaranče in fige. To se dobro spomni in doda, da je bilo to avgusta leta 1944. Spomni se tudi zimskih temperatur v Rusiji, ki so dosegle minus 35,5 v zemljankah.
Tako je slavljenec pustil najlepša leta mladost v vojni in ni mu bilo lahko. Konec vojne je dočakal v Šibeniku, kjer se je izkrcal, prišel pa je iz Normandije in Napolija, kjer so vojake izkrcali in jih z ladjo pripeljali do Šibenika in na koncu v staro Ljubljano.
V Topole je prišel, ko se je njegova mama, rojena Traven priženila na domačijo. Z ženo Tončko sta se omožila leta 1950. Takrat jima je bilo 27 let. Leto kasneje pa se jima je rodil sin, ki je danes že pokojni. Sedem let za njim pa hči Marija. Leta 1954 sta začela zidat novo hišo za katero je Vladislav sam naredil okna, vrata in ostalo pohištvo. V isti hiši živijo še danes. Zakonca pa imata tudi štiri vnuke. 
Gospodu Cankarju se v Topolah zelo dopade in je mizar z dušo in telesom. Po vojni leta 1947 se je osamosvojil in vsi so se čudili, kje je dobil denar za hišo. Takrat je sicer služil še za jugoslovansko vojsko, vendar sta oba z ženo sta delala v službi in hodila peš na delo, ker nista imela avtomobila, doma pa sta poprijela za vsa dela.
Vladislav Cankar je delal v pisarni na Občini Mengeš tri leta, nekaj mesecev na Okraju, potem pa, kot mizar v Melodiji mengeš 9 let, vmes v kamniškem Stolu, 40 let pa je delal v Jati. Zelo je bil priden in je šele pri 60 letih šel v penzjon. Tudi v prostem času se ukvarja s tesarstvom in dela pručke ter ostale predmete. Tudi s športom se je ukvarjal. Rad je hodil na športne dogodke in bil pri gasilcih v odboru, delal kot blagajnik, sedaj pa je podporni član PGD Topole.
Najbolj zanimivo je, da je Vladimir Cankar avtor oziroma izumitelj naziva DINOS (Dajte Industriji Nazaj Odpadno Surovino), za katero je dobil tudi nagrado in z njo plačal električno napeljavo za hišo.
 
Iskrene čestitke in še na mnoga leta!