ŽABE NA SVATBO SO HITELE

V mesecu marcu je bila na odseku ceste med občinama Mengeš in Vodice pri Šinkovem Turnu dobre tri tedne postavljena zelena varovalna ograja. Njen namen je nakazoval prometni znak s simbolom žabe, ki je bil postavljen na začetku odseka. Za kaj je torej šlo? Pobuda za postavitev ograje je prišla iz lokalnega okolja, saj so domačini iz Šinkovega turna že vrsto let vsako spomlad opažali, da je na tem odseku ceste, ki pelje skozi gozd, zelo veliko število povoženih žab. Strokovno tak odsek imenujemo »črna točka« množičnega povoza dvoživk. Taki odseki cest ne le, da močno zmanjšajo žabje populacije, temveč zaradi spolzkega cestišča ogrožajo tudi prometno varnost. Lokalni prostovoljci so zato v preteklosti že večkrat sami organizirali akcijo postavljanja ograje in prenašanja dvoživk, v letu 2016 pa sta jim na pomoč pristopila tudi Zavod RS za varstvo narave in Občina Mengeš, z nakupom ograje in pomočjo pri njeni postavitvi.
Zakaj do »črne točke« pravzaprav pride? Splošno znano je dejstvo, da dvoživke živijo v dveh domovih, v vodi in na kopnem, nekoliko manj pa, da se dvoživke na kopnem selijo, včasih na prav dolge razdalje. Rjave žabe na primer do 2 km, rekorderke pa so navadne krastače, saj premorejo tudi razdalje do 5 km. Življenje večine vrst dvoživk je zelo dinamično. Selijo se spomladi (iz prezimovališča do mrestišča), poleti (iz mrestišča do poletnega bivališča) in jeseni (iz poletnega prebivališča do prezimovališča). Odrasli osebki večine vrst dvoživk tako pravzaprav sploh ne živijo v vodi, temveč se tam zberejo le v času razmnoževanja. Tako na primer rosnica ali sekulja, ki ju uvrščamo med rjave žabe, večji del leta preživita v gozdu, kjer se poleti prehranjujeta, pozimi pa prezimujeta pod koreninami dreves, v luknjah, ali celo jamah. Spomladi se odrasli osebki odpravijo iz gozda do mokrišč in vodnih teles (na primer iz okoliškega gozda proti Phliškemu bajerju), kjer poteka parjenje in odlaganje jajc, nato pa se ponovno vrnejo v gozd, kjer preživijo preostali del leta. Te vsakoletne pomladanske selitve se pričnejo ob primerno toplem in vlaženem vremenu, takrat se osebki v velikem številu istočasno odpravijo proti mrestiščem in zato je učinek povoza tako drastičen. Prav tako lahko pride do množičnih povozov jeseni, ko mladi osebki zapustijo vodo in se odpravijo iskati zavetje na kopnem, vendar so te selitve ponavadi manj opazne od spomladanskih. Podobno množično usodo si delijo tudi navadne krastače, medtem ko so navadni močerad, navadni in veliki pupek in zelena rega, k sreči nekoliko redkejše žrtve, saj se selijo na krajše razdalje.
Selitve iz gozda do vode in nazaj potekajo za dvožvike (podobno kot selitve pri pticah) po dolgoletnih ustaljenih poteh. Kadar človek med gozd in vodo zgradi cesto, se njihovo vedenje še naprej odvija, le da morajo tokrat preko ovire, kjer jih mnogo konča pod kolesi in nikoli ne prispejo do mrestišča. Populacija tako vsako leto izgubi določen delež osebkov (lahko tudi do 40%) in se skozi leta postopoma manjša, v najhujšem primeru lahko pride tudi do lokalnega izumrtja. Študije na primeru navadnih krastač so pokazale, da je pri gostoti prometa 15 do 40 avtomobilov na uro, povožena kar polovica osebkov, ki prečakajo cesto. Dvoživke pa imajo pomembno vlogo v naravi kot regulator mrščesa (komarjev, muh, ..) in kot plen drugim živalim v prehranjevalnem spletu. Ob zmanjšanju populacij dvoživk v naravi pride do okrnitve naravnega ravnovesja.
S postavitvijo ograje tako preprečimo množičen povoz in zmanjševanje populacij teh zavarovanih vrst, vendar je ograja učinkovita le ob aktivnem prenašanju osebkov čez cesto, zato se vsak večer ob ograji »dežura«, k čemur največkrat prispevajo prostovoljci. Takšne akcije se odvijajo v začetku pomladi tudi v sosednjih občinah (Domžale, Medvode) ter drugod po Sloveniji. Bolj dolgoročna rešitev bi bila postavitev stalne ograje, ki usmerja osebke v podhode, vendar je ta ukrep ponavadi povezan z večjimi finančnimi sredstvi. Izgradnja podhodov na lokacijah »črnih točk« se sicer vedno pogosteje uporablja kot omilitveni ukrep pri načrtovanju novih cest ali pri obnovi obstoječih. Eden od dejavnikov, ki veliko pripomorejo k zmanjšanju povoza v času selitev, je tudi omejitev hitrosti prometa na kritičnih odsekih cest.
Z združenimi močmi lokalnega prebivalstva, prostovoljcev, javnega zavoda za ohranjanje narave ter občine, smo tako v letošnjem letu v določenem obsegu (prenešenih je bilo preko 900 osebkov) pripomogli k odvijanju tisočlenega naravnega procesa ter k ohranjanju biotske raznolikosti mengeških gozdov.
 
Tekst: Andreja Škvarč, Zavod RS za varstvo narave
Foto: Nika Hrabar