KULTURA

 
 
KULTURNA IN ARHITEKTURNA DEDIŠČINA 

 
 
 
 
   
 
          
Krstilnica arhitekta          Pogled iz
Jožeta Plečnika              vzhodne strami
Župnijska cerkev sv. Mihaela

 
Prva cerkev v Mengšu je kot središče misijonske postaje in podžupnije nastala vsaj v 10. ali 9. stoletju. Tako kot večina predromanskih cerkva je bila najbrž tudi mengeška lesena. Umetnostni zgodovinar Janez Veider je v svoji razpravi ugotovil, da je sedanja mengeška cerkev prva ali vsaj predgotska, ki že na zunaj deluje kot triladijska romanska bazilika in bi mogla segati nazaj v konec 13. stoletja. Do enakega zaključka je prišel tudi Alojz Zupan, sicer duhovnik in dober poznavalec cerkvene arhitekture, ko je primerjal cerkev v Mengšu s cerkvama v Šmarju- Sap in Stični. V listu pod Grintovci Veider piše: Že zunanje stene nam kažejo starodavno zidavo. Prvotno je torej imela cerkev tri ladje, katere srednja je še danes širša od stranskih in tudi višja. Vsaka teh ladij se je v romanski dobi konèala s polkrožnim oltarnim prostorom- apsido. V gotski dobi, kmalu po letu 1400, so odstranili omenjene tri apside in dogradili sedanji prezbiterij. Zvonik je ostal kar romanski; dvigal se je nad streho med prezbiterijem in ladjo. Mengeška cerkev je omenjena tudi v seznamu cerkva na Kranjskem, ki so morale leta 1526 svoje dragocenosti dati za vojno proti Turkom. Starejšo romansko zasnovo je prekrila gotika, pozneje pa barok. Krstilnica in spovednica sta nastali po naèrtih arhitekta Jožeta Plečnika.
  
Več v knjigi Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
   
Cerkev sv. Primoža in Felicijana

 
V listinah je cerkev prvič omenjena v letu 1526, ko je morala za vojno proti Turkom dati svoj kelih. Valvasor v osmi knjigi Slave vojvodine Kranjske omenja v Loki cerkev sv. Primoža in Antona. Pri tem je bodisi sv. Felicijana po pomoti zamenjal s sv. Antonom, še bolj verjetno pa je bil ta svetnik, ki je še sedaj v stranskem oltarju, tedaj zelo čaščen. Prejšnja gotska cerkev je bila široka približno toliko, kot je široka tedanja srednja ladja, kar je zlasti pri odpadajočem ometu zunaj dobro vidno. V 17. stol. So cerkvi prizidali dve stranski ladji. Na steni ob zvoniku so na podstrehi ohranjene sledi lesenega stropa, ki je bil sicer raven, vendar na sredi srednje ladje nekoliko dvignjen. Pozneje so ta strop odstranili in ga obokali s kamenjem. Notranjost cerkve so prebelili leta 1935 in 1990. V tem letu so čez stari tlak iz grobo klesanih kamnitih plošč položili nov tlak iz raznobarvnih šamotnih plošč. Cerkev je izredno akustična, zaradi česar so v njej občasno tudi koncerti resne glasbe.
 
Več v knjigi Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
   
Mengeški grad

 
Na prvo posredno omembo gradu (kot Meingosburg) naletimo leta 1154, ko se omenja mengeški vitez, andeški ministerial Ditrik iz Mengša (Dietricus). Grad Mengeš za časa svojega obstoja nikoli ni bil upodobljen. Zgolj okvirno se o njegovi nekdanji zasnovi poučimo le iz topografske skice, ki jo je leta 1967 posnel arhitekt Peter Fister. Njeno objavo je spremljalo spremno besedilo, ki omenja dvoje s tremi obrambnimi jarki ločenih, z rušo poraslih platojev, vendar so ostanki zidovja opazni le na večjem, severnem, delno sekundarno izravnanem, medtem ko so na južnem delno še ohranjene razvaline cerkvice sv. Lovrenca. V poročilu so omenjeni tudi temelji polkrožne stavbe ob njej, za katere lahko sodimo, da predstavljajo ostanek neke mlajše, dodatne, nesporno renesanène fortifikacije.
 
Povzeto iz Gradovi A- Z: Mengeš (grad) Mannsburg. Dostopno na http://www.gradovi.net/ (16.10.2007)
 
 
 
 
 
  
Vzhodni vhod v park, ki se
nahaja v neposredni bližini dvorca  
Spodnji grad

 
Nekdanji stari mengeški grad je v poznem 16. oz. zgodnjem 17. stoletju postal neprimeren za prebivanje, posest pa je bila že moèno razdrobljena. Valvasor poroča, da je mengeški dvor, kot naslednik dela nekdanje mengeške posesti, nekako med leti 1625-1630 pozidal Leopold Raumschüssel na zemljišču, s katerega je bil poprej nagnal nekaj kmetov, vendar natančnejše letnice nastanka ne navaja. Od druge polovice 17. stoletja dalje se je zvrstila na graščini še cela vrsta lastnikov. Med leti 1837-1939 je bila graščina v posesti rodovine Stare, sledil ji je Lojze Kanc, med okupacijo pa so Nemci vso posest zaplenili. Po zadnji vojni so graščino podržavili, leta 1948 pa so jo dodelili Državnemu posestvu Jablje- Mengeš- Križ. Sedaj so v njem dotrajana stanovanja, čez cesto pa na urejenem grajskem vrtu stoji okrepčevalnica.
 
Povzeto iz Gradovi A- Z: Mengeš (grad) Mannsburg. Dostopno na http://www.gradovi.net/ (16.10.2007)
 
 
 
 
   
Ravbarjev ali Zgornji grad

 
Po Valvasorju je mengeški dvorec (Hoff Manspurg) dobil ime po utrdbi ali gradu na hribu. Ker je bilo poslopje zelo slabo, ga Valvasor imenuje gradič ali dvorec, čeprav mu je pripadala polovica posesti nekdanjega mengeškega gospostva. Na glavnem portalu gradu sta dva grba, rodbine Haller in Hohenwart, letnica 1567 in napis
 
.IORG.HALLR.
ES.ZERGET.ALLES.
MARTHA.HALLERIN.
GOT.WIL SO HABEN.
 
Po napisu in letnici je moč sklepati, da je dal leta 1567 grad pozidati Jurij Haller. Grad je imel v svoji zgodovini kar nekaj lastnikov, med drugimi so v njem živeli oz. bili lastniki družina Hallerstein, baron Ravbar ter nazadnje družina Stare. Po drugi svetovni vojni so grad in posestvo podržavili ter vse skupaj leta 1949 kot splošno ljudsko premoženje dodelili Državnemu podjetju za gozdne semenarne in drevesnice Ljubljana, marca 1963 pa podjetju Semesadike Mengeš. Leta 1982 je grad kupila obrtna zadruga Zora Domžale za poslovne prostore in ga lepo obnovila. Trenutno je lastnik gradu založba Izolit iz Domžal. 
 
Več v knjigi Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
   
Grad Jablje

 
V Jabljah imamo opraviti z graščino, ki je po svoji stavbni zasnovi že povsem novodobna, renesančna, le v drobnih formah so ohranjene gotske slogovne značilnosti. Grad je bil, kot beremo v novejši literaturi, omenjen že v 15. stoletju. V resnici srečamo ime Jablje prvič že v listini iz leta 1268, leta 1368 in 1348 pa je izrecno omenjen dvor - hoff ze Habach. Dvor seveda ni grad, ampak v tistem èasu navadno le stolpasta stavba. ki je središče manjše posesti. Valvazor trdi, da so Jablje pozidali leta 1530. Njegov opis se le malo razlikuje od današnje podobe. Seveda je bil grad večkrat dozidan, prenovljen, v 19. stoletju je dobil današnjo podobo - zadnja temeljita obnova je potekala v letih od 2002 do 2004. Dragocena je njegova arhitektura in freske s posvetnimi prizori rojaka Franca Jelovška. Grad je leta 2006 sprejel v svoje okrilje Center za evropsko prihodnost in bo služil kot glavni protokolarni objekt med slovenskim predsedovanjem Evropski uniji v prvi polovici leta 2008.
 
Del iz knjige Stopar, Ivan (1991): Gradovi na slovenskem. Ljubljana: CK.
 
 
 
 
   
Gasilsko godbeni dom

 
Temeljni kamen za izgradnjo novega doma so položili junija 1989, saj je bil stari dom na Slovenski cesti 14 že desetletja pretesen. Ker tudi godba ni imela primernega prostora za vaje, so se gasilci in godbeniki odločili za skupen projekt. Del sredstev je dala Krajevna skupnost Mengeš iz samoprispevka. Za gasilsko godbeni dom so odkupili Dornikov- Šubijev vrt ob razširjenem in semaforiziranem križišču cest proti cerkvi, Domžalam, Trzinu, Kamniku in Gorenjski. Dom je bil po naèrtu inženirja arhitekta Feliksa Hribernika zgrajen leta 1990.
 
Povzeto po knjigi Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
    
Kulturni dom Mengeš

 
Kulturni dom se je v času svojega delovanja uveljavil kot pomembno gledališko središče tako v lokalnem kot tudi širšem slovenskem prostoru. Predvsem pa je pomembno vplival na razvoj lokalnega kulturnega udejstvovanja tako kulturnim društvom, osnovni šoli kot tudi posameznikom. Kulturni dom, ki je bil v takšni podobi zgrajen leta 1988, ima veliko dvorano (403- 500 sedežev), ki je opremljena s profesionalno odrsko tehniko, pododerje (200 sedežev) ter avlo, v kateri je tudi interna okrepčevalnica. Ob veliki dvorani se nahaja garderoba ter toaletni prostori za nastopajoče. Kulturni dom se nahaja v samem centru Mengša v neposredni bližini Občine Mengeš ter OŠ Mengeš. Pred vhodom je lepo urejen park, kjer stoji spomenik padlim borcem in žrtvam fašizma, katerega so leta 1960 odkrili na Glavnem trgu, kasneje pa prenesli pred kulturni dom. V samem parku se občasno odvijajo tudi manjše prireditve ter slovesnosti.
 
Povzeto po knjigi Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS