Častni občani

 
 
 
 
    
 
Slavko Pišek (28. 2. 1923 – 15. 3. 2007)

 
Priznanje je dobil za dolgoletni, nesebični prispevek na družabnem in društvenem področju v občini Mengeš. G. Pišek se je vedno zavzemal in deloval za kulturni razvoj Mengša, še posebej v kulturnem društvu Svoboda, v katerem je bil najprej tajnik, kasneje pa predsednik. Zaslužen je za aktivnosti gledališke sekcije, mešanega pevskega zbora, folklorne skupine in za to, da se Mengeš uvršča med najbolj aktivne kraje na kulturnem področju. Da je bilo folklorno društvo Svoboda Mengeš tako uspešno v svoji preteklosti kot je tudi v sedanjosti, je velika zasluga gospoda Piška, saj je znal organizacijsko motivirati člane društva posameznih sekcij, hkrati pa tudi zagotoviti materialna in finančna sredstva, ki so bila potrebna za uresničitev programov.
 
Bil je organizator številnih javnih prireditev v Mengšu in je opravljal številne delovne dolžnosti v drugih društvih (TVD Partizan, Turistično društvo, Mengeška godba, Nogometni klub idr.). Zaradi vsestranske aktivnosti je postal častni član Mengeške godbe in Kulturnega društva Svoboda Mengeš. Zagotovo lahko trdimo, da je njegov prispevek velik na mnogih področjih javnega življenja v občini. Kot predsednik gradbenega odbora za obnovo Kulturnega doma in kot član odbora Gasilskega društva Mengeš, ima tudi veliko zaslug za izgradnjo Gasilsko- godbenega doma v Mengšu. Za razvoj Mengša se je torej vedno in povsod angažiral ter s tem žrtvoval veliko prostega časa, vzgajal tako tudi svoje otroke, ki se aktivno vključujejo v razvojne tokove Mengša.
 
 
 
 
 
    
 
Franc Blejc (27. 11. 1930)

 
Priznanje je dobil zaradi svoje aktivnosti v občini Mengeš. G. Blejc je dolgoletni nesebični član gasilskega društva v Mengšu. Sodeloval je v številnih gasilskih akcijah pri gašenju požarov, pri poplavah, pri drugih nesrečah in tudi v vojni za Slovenijo leta 1991. V gasilski organizaciji je zaradi izredne usposobljenosti in predanosti vrsto let zasedal vodilne položaje. Bil je vodilni inštruktor številnih generacij gasilcev v matičnem in tudi v drugih gasilskih društvih. Kot inštruktor je usposabljal številne ekipe za tekmovanja doma in predvsem tudi na mednarodni ravni, kjer so dosegali najvišja priznanja.
 
Franc Blejc pa ni le predan gasilec. Aktiven je pri ohranjanju slovenskih običajev - postavljanju velikih mlajev, predvsem pa je najzaslužnejši pri ohranjanju pomembne, tako rekoč neprecenljive kulturne dediščine našega naroda, to je pritrkavanje. Od mladih dni je bil navdušen pritrkovalec in učitelj pritrkovanja. Vsako leto s pravo vnemo nauči lepo število mladih spretnosti pritrkovanja, ki jo pokažejo v domačem cerkvenem zvoniku. S svojimi varovanci se udeležuje tekmovanj in gostovanj po vsej domovini. Še vedno je aktiven na vseh naštetih področjih, predvsem tudi kot zapisovalec "pritkovalnih viž", od katerih je tudi nekaj mengeških. Zaradi svojih dejanj je vreden najvišje časti, saj zaradi svojega zglednega življenja že vseskozi uživa izreden ugled.
 
 
 
 
 
    
 
Franc Zabret (4. 9. 1934 - 3. 6. 2015)

 
Že takoj po šolanju je začel delovati kot blagajnik Rdečega križa v Mengšu. Vključil se je v delo Planinskega društva kot prvi načelnik mladinskega odseka. Leta 1970 je postal prvi predsednik na novoustanovljenega Smučarskega društva Mengeš in je v njem deloval preko 12 let.
 
Na področju humanitarnih organizacij, predvsem Rdečem križu, je bil 20 let predsednik območne organizacije Rdečega križa, ki je pokrivalo območje Domžal, Mengša, Trzina, Lukovice in Moravč. Sedaj deluje na področju turizma, več kot 15 let je predsednik Turističnega društva Mengeš. v tem obdobju so vsi skupaj skušali čim več postoriti za lepši izgled Mengša, izdali so vrsto publikacij, bili organizatorji in soorganizatorji raznih prireditev. Uspešno so predstavljali občino Mengeš na sejmih Alpe Adria, v Arboretumu, v Beljaku na avstrijskem Koroškem, v Slovenskih Konjicah s srednjeveško ohcetjo, na narodnih nošah v Kamniku, seveda na Mihaelovem sejmu in še vrsto drugih prireditvah ter akcijah. Uspešno delujejo na področju tako imenovane Podjetne regije za turizem osmih sosednjih občin. Franc Zabret poleg naštetega že več kot 20 let deluje v Teniški sekciji športnega društva Partizan in Kolesarskega društva Mengeš. Kot član Kulturnega društva Mihaelov sejem pa sodeluje dvanajsto leto kot eden izmed organizatorjev.
 
 
 
    
 
Jože Mlakar (18. 2. 1942)

 
Jože Mlakar, upokojeni direktor INCE Mengeš in predsednik Športnega društva Partizan Mengeš, se je v srca Mengšanov zapisal predvsem kot požrtvovalni športni delavec in uspešen delavec na področju socialnega skrbstva. Že leta 1978 sta bila z Brunom Kocbekom imenovana za ustanovna člana INCE Mengeš, v času njegovega direktorskega mandata pa se je INCE Mengeš razvil v sodoben center z vso pripadajočo infrastrukturo in eno najboljših organiziranosti v Evropi. Največji projekt, ki ga je Jože Mlakar uspešno zastavil na svoji poklicni poti in po sedmih letih zaključil 25. maja 2002, je  Naša hiša, hiša v Grobljah, v kateri po načelu velike družine lahko živi do 32 oseb z motnjami v razvoju. Da bi Našo hišo polepšali tudi od znotraj in varovancem namenili bolj udobno bivanje, je Jože Mlakar 10 let organiziral humanitarno prireditev Slovenski slavček, ki je postala znana širom Slovenije. S skupnimi močmi se je zbralo 19 milijonov tolarjev, ki so varovancem INCE in Naše hiše omogočili lep dom.
 
Na športnem področju je težko prekositi vse njegove zasluge, ki mu gredo za dolgoletno delo pri ŠD Partizan. Predsednik društva je že skoraj 30 let in v tem času je ustanovil sekcijo za namizni tenis, ki je glas Mengša popeljala po celi Evropi. Ves čas je organiziral športne prireditve, od košarkarskega maratona, odprtih turnirjev in državnih prvenstev v namiznem tenisu in odbojkarskih tekmovanj. Bil je eden vodilnih pri ustanovitvi in izgradnji teniških igrišč, balinišča, fitnes centra in ves čas skrbel za vzdrževanje dvorane ter nabavo opreme. Bil je tudi ustanovitelj in predsednik Likovnega društva Mengeš, organizator likovnih kolonij in prvega mednarodnega likovnega popotovanja za osebe z motnjo v duševnem razvoju. Našel je tudi čas za organizacijo in izgradnjo otroškega igrišča na Hribarjevi ulici, za katerega so stanovalci skrbeli sami vse do leta 1995, ko je upravljanje prevzela Občina Mengeš.
 
Po upokojitvi je Jože Mlakar še vedno zelo aktiven pri organizacijskem in administrativnem delu ŠD Partizan, ves čas pa deluje tudi kot povezovalni člen med sekcijami in vzgaja mlade kadre.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Peter Krušnik (2. 2. 1930)

Po poklicu je mizar, ljubiteljsko pa gasilec in kulturnik. Pa bi se prav gotovo našlo še kaj zanimivega kar je g. Krušnik počel in še počne v svojem življenju, saj se loti prav vsakega dela, ki mu je naloženo ali ga še posebno zanima.
Že v mladih letih se je zapisal lesarstvu, zato se je tudi izučil za mizarja in to delo vrsto let opravljal kot samostojni podjetnik, kasneje pa je svojo strokovnost kot mojster prenašal na mlajše rodove v mizarskem podjetju Tamiz, v Mengšu.  Les je še danes njegova velika strast. Mnogim je v času svojega podjetništva pomagal do mizarske opreme brez velikih stroškov, včasih tudi zastonj. Tudi kasneje je v podjetju znal prisluhniti delavcem, zato je bil spoštovan in cenjen.  Po odhodu v pokoj pa ni ostal malodušen temveč je  svojo ljubezen do lesa še poglobil in se mu predal do obisti. Začel je izdelovati miniaturne lesene predmete po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, kar mu odlično uspeva. Svečniki in jaslice, ki so zdaj že slovenska znamenitost, so prava mojstrovina g. Krušnika, ki skrbi, da Plečnikova dediščina ne bo šla v pozabo. Loteva pa se tudi restavratorstva. V zadnjem času je tako prenovil 100 let star tabernakelj, ki krasi loško cerkev sv. Primoža in Felicijana in v katerega je vložil vse svoje znanje in inovativnost. V farni cerkvi sv. Mihaela v Mengšu pa je obnovil kipa sv. Cirila in Metoda, delno pa tudi evangelista in križev pot.
Od mladih let je zapisan tudi kulturi. Svoje prve korake v tem žanru je naredil v rojstni vasi Loka, ko je na odrskih deskah odigral prenekatero igro. Pa ne samo odigral, izdeloval je tudi kulise in pripravljal scene, kar z velikim veseljem počne še danes kamorkoli ga povabijo, saj je vedno na voljo vsem občinskim društvom, če ga le poprosijo. Kdo ne pozna prelepih odrskih scenskih stvaritev ob kulturnih praznovanjih, koncertih in prireditvah Mengeške godbe in  narodnozabavnih ansamblov, ob obletnicah društev, ob birmah in prvem obhajilu… Njegove izkušnje in znanje so mladim ustvarjalcem v veliko pomoč. Treba je povedati, da vse to počne ljubiteljsko in brez velikih besed.
Tudi gasilstvo je vzljubil že v rani mladosti. V vrste loških gasilcev je vstopil kot pionirček in mu ostaja zvest tudi v teh časih. Dolga leta je bil član Upravnega in Nadzornega odbora, pa vrsto let predan tajnik ter zapisovalec vsega kar se je v društvu dogajalo skozi desetletja. Kljub svojim letom, ki jim uspešno kljubuje, še vedno rad poprime za vsako delo, kjer se pokaže potreba. Zaradi svoje zagnanosti in uspešnosti, je tudi prejemnik mnogih gasilskih odlikovanj in priznanj. Tako je dobitnik priznanj za 40, 50 in 60 letno delo, imetnik plakete gasilskega veterana in listine o častnem članu. Je pa tudi prejemnik priznanja Gasilske zveze II. in I. stopnje. Zaradi mnogih zapiskov, izrednega spomina in vednosti je bil v preteklem letu tudi član uredniškega odbora ob pisanju knjige LOKA PRI MENGŠU V OBJEMU ČASA
Je tudi častni član Mengeške godbe, član Turističnega društva Mengeš, do nedavnega pa tudi član društva Mihaelov sejem. Sodeloval je tudi pri zloženki Plečnik v srcu Slovenije. Za svoje neutrudno delo je bil leta 2000 odlikovan z bronastim, leta 2010 pa s srebrnim priznanjem Občine Mengeš.