Zgodovina

 
 
 
 
     
 
 
 
 
     
Listina iz leta 1455, v kateri je omenjen Volfgang Mengeški (Mangspurg)
 
IZVOR IMENA MENGEŠ
 
Že zgodovinarji in drugi so poskušali razložiti nastanek krajevnega imena Mengeš. Dejstvo je, da se v ohranjenih virih stari mengeški grad in po njem pozneje tudi naselbina piše vedno kot Meigosburg, Meingozpurh, Meingozesburch, Meingespurch, Mengosperch, Mengispurch, Mingozburch in podobno. To očitno kaže, da je nastalo iz starega nemškega osebnega imena Meingo, Mengoz ali Mengingoz, ki se pogosto omenja v listinah od srede 10. do konca 12. stoletja In pripone - burg. V 15. stoletju se nemški fevdalci v listinah omenjajo kot Mangospurger, Mangespurger ali Manspurger, kraj pa Mangspurg in z izpadom g- ja konèno Manspurg. Tako je nemško ime za Mengeš dobilo svojo dokončno obliko. Slovensko ime kraja je moralo nastati še iz oblike Mengosburg ali Meingosburg, verjetno že zelo kmalu. V drugi polovici 15. stoletja – leta 1476 – dobimo v viru že obliko Monguse, dobrih sto let pozneje pa v farnih krstnih knjigah že Velikhy Mengusch ali tudi Sgorni Mengusch. Prvi Mengeški gospod je omenjen že pred osmimi stoletji in pol. Med leti 1154 in 1156 je namreč v listini, izdani na Bledu, kot predzadnji omenjen tudi Dietricus de Meingosburg, ki je ime dobil po mengeškem gradu. Leta 2004 smo tako Mengšani praznovali 850. obletnico omembe kraja.
 
 
 
 
 
ZAMETKI, NASTANEK IN RAZVOJ OBČINE
 
Naselje je nastalo v bližini stare rimske ceste Emona-Celeia, zagotovo pa je bilo območje poseljeno že v prazgodovini (izkopanine iz časov Ilirov in Keltov, prazgodovinsko središče na Gobavici nad Mengšem). Številne najdbe na mengeškem območju v antični dobi Rimljanov, kjer so našli rimske grobove, nagrobnike, keramiko, kovance, sponke, itd., kažejo, da je bil Mengeš v tem času precej naseljen. Prav tako pa lahko na tem območju upravičeno iščemo tudi do sedaj še neznano rimsko postojanko Ad Quartodecimo.
 
 
    
 
    Star lesen most čez Pšato med Malim 
     Mengšem  in Pristavo okrog leta 1900
 
 
 
 
 
 
      
Listina iz leta 1342, na podlagi katere so prodali štiri kmetije
V času naselitve na to ozemlje, to je v času doseljevanja, je bila poselitev še redka in so najstarejša naselja nastajala ali ob vznožju hribov in deloma na hribih. Poglavitna poselitev doseljenih Slovencev je bila v pasu, ki se vleče vzdolž Bistrice od Stahovice do Ihana, prav tako je bilo poseljeno znožje hribov na območju Trzina, Mengša proti Komendi in Lahovčam. Po zavrnitvi Madžarov in utrditvi oblasti nemškega cesarstva na tem območju se je začelo obdobje fevdalizacije, ki se je zaključilo do 12. stoletja. Pri naseljevanju ali kolonizaciji naših krajev so imeli pomembno vlogo mejni grofje in krajišniki, ki so tako utrdili krajiško obrambo Kranjske marke. Ker je bilo v naši okolici veliko fevdalcev in krajišnikov, je bila močna tudi kolonizacija. Drugo poselitveno obdobje združeno z utrjevanjem vloge in moči Andeških grofov na Kranjskem, ki je trajalo do zadnje tretjine 13. stoletja, kaže, da je prav v tem obdobju nastalo največ vasi na našem območju. Dokaj manj se je kolonizacija nadaljevala še v 14. stoletju, v naslednjih stoletjih pa je ta potekala le še na zemljiščih, ki so jih pridobili na obrobju poselitvenega prostora. 
 
Priseljenci – kolonisti so začeli krčiti ravninski gozd zunaj poplavnega območja in tudi v hribovitih predelih. Po ugotovitvah je bilo na našem območju toliko gozda, da so bila najstarejša naselja z obdelovalnimi površinami kot otoki sredi širnih gozdov. Med starejše obdobje kolonizacije sodijo kraji, ki so imena dobili po osebnih imenih, kot na primer Mengeš, iz njega pa sta nastala Veliki in Mali Mengeš; eden od njiju je gotovo mlajši. Vsi drugi kraji so mlajši kot Mengeš, mlajše pa so tudi omembe v pisanih virih.
 
 
 
 
Najhujši Turški vpadi na naše ozemlje so bili v letih 1469 do 1483; vrstili so se vsako leto, včasih celo po dvakrat ali trikrat. Po razmeroma skopih poročilih moremo sklepati, da je bilo za Mengeš in okoliške kraje najbolj usodno leto 1471. V tem najhujšem so se menda zvrstili kar štirje vpadi. Sodobniki poročajo, da so se Turki kar štiri mesece mudili na Kranjskem in da se jim nihče ni upal upreti. 
 
 
  
      Loka, pogled od Pleterja čez Pšato
 
V letu 1528, ko so Turki štirikrat pridrveli na Kranjsko, viri posebej omenjajo naše kraje. Na dan sv. Marjete, 13. julija. Jih je okrog 10.000 pridivjalo do Ljubljane, nato pa so vdrli proti Dragomlju, Goričici in Mengšu. Starejše ljudi so pomorili, mlajše pa vzeli za sužnje. Mengšani, Trzinci in Domžalci so Turke napadli in jih precej pobili. Največ jih je menda padlo med naskokom na homški tabor. Možno je, da so Mengšanom, Trzincem in Domžalcem v boju proti Turkom pomagali vojaki, saj obstaja poročilo, da so bili še v naslednjem letu nastanjeni v mengeškem župnišču.
 
 
 
 
 
           Pogled na zvonik z juga   
Masiven mengeški zvonik, ki stoji ločeno od cerkve, je včasih imel tudi obrambni značaj; vključen je bil v tabor okoli cerkve. Iz zvonika na južni strani tabora je bil dober pregled. Na zahodni strani sta tabor varovala težko prehoden in strm hrib Gobavica in potok Pšata. Tabor pri cerkvi v Mengšu omenja tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Tabor okoli cerkve je obstajal vse do požara leta 1834. Na zunanji strani taborskega obzidja je bil izkopan globok jarek, ki so ga ob turški nevarnosti napolnili z vodo iz Pšate. Del temeljev starega tabornega obzidja so pred leti odkrili arheologi, ki so tu izkopali, našli pa so jih tudi pri drugih zemeljskih delih.  
 
 
 
 
Francozi so naše kraje zasedli trikrat. Prvič so prišli v aprilu 1797 in ostali tu mesec dni. Drugič so prišli novembra 1805 in ostali do konca februarja 1806. Njihova tretja okupacija je trajala od pomladi 1809 do septembra 1813. Nekaj francoskih vojakov je bilo nastanjenih pri Gregcu v Trzinu, v hiši pa so se zbirali tudi drugi vojaki. Trije trzinski fantje so bili radovedni, kaj se v hiši dogaja in so noter gledali skozi okno. Francozi, ki so jih opazili, so menili, da so vohuni. Fantje so stekli, vojaki pa so za njimi streljali in pri tem enega fanta ubili.
  
  
 
  
      Najstarejši znani fotografski posnetek Mengša iz leta 1865
 
Avstrija je 17. avgusta 1813 napovedala vojno Ilirskim provincam, ki so jih imeli Francozi okupirane. Iz Kranja je pod poveljstvom generala Belottija odšlo 7000 francoskih vojakov nasproti avstrijski armadi, ki jo je iz celjske strani skozi Črni graben vodil general Folseisa. S svojo vojsko je prišel že do Brda pri Lukovici. Francozi so se pomikali po gozdnih potek čez Rašico do Trzina. Od tod so odšli po glavni cesti do Vira. Medtem je oddelek Avstrijcev skozi Tuhinjsko dolino in Kamnik prišel do Trzina, Francozom za hrbet ter jim v bitki prizadejal velike izgube. Med močnim nalivom je bil Belottijev polk uničen, general, ki je boj opazoval iz mengeškega zvonika, pa je bil ranjen in ujet. Padlo je 55 Francozov, 260 je bilo ranjenih. 
 
 
 
 
 
 
Srednjeveški pečat Mengeških gospodov   
Tako kot drugo slovensko ozemlje tja do Drave, je bila tudi mengeška župnija v srednjem veku pod sodno oblastjo oglejskih patriarhov. Ko so patriarhi sveto oblast izgubili, je prenehala tudi njihova sodna oblast in prešla na deželnega kneza. Po izumrtju Mengeških gospodov je njihova zemljiška posest pripadla deželnemu knezu, ki jo je pridružil kriški in kamniški gosposki. Ta je imela deželsko- sodno oblast na obširnem ozemlju med Kokro, Savo, Bolsko pri Trojanah in Motnišnico ter tudi na območju zelo obsežne mengeške župnije. Skrb za javno upravo in sodstvo na nižji- prvi stopnji na podeželju so v srednjem veku in še pozneje zaupali zemljiškim gospodom. Nastala so t.i. graščinska pomirja. Tako je zemljiški gospod razsojal in reševal upravne zadeve ter spore svoj9ih podložnikov s podložniki drugih gospostev v svojem pomirju.
 
 
 
Marija Terezija naborne okraje namerava vpeljati takoj po ljudskem štetju in oštevilčenju hiš iz leta 1770. Naborni okraji so začeli delovati aprila 1780. Naborni okraji so bili hkrati osnova politične uprave- davčnim, političnim in sodnim okrajem. Župnija Mengeš je skupaj z župnijami Komenda, Vodice, Cerklje in Velesovo spadala v naborni okraj Velesovo ali kanton št. 5. Jožefinski kataster je nastal dobrih 30 let za terezijanskim. Vpeljal je t.i. katastrske ali davčne občine, ki so nastale iz preureditve prejšnjih nabornih okrajev. Jožefinski davčni občini Loka in Trzin sta bili po preureditvi v jabeljskem nabornem okraju št. 5, mengeška in rašiška pa v kriškem okraju št. 6.
 
      
     Glavni trg pred 1. svetovno vojno
 
 
 
Dolgoletni mengeški župan Janez Levec- Vahtar
Glavne občine so pri nas prvi vpeljali Francozi, vodili pa so jih t.i. meri. Avstrijska oblast je po ponovni zasedbi obdržala francosko upravno ureditev z manjšimi spremembami. Javno upravo, politične, sodne in finanène naloge so v letu 1814 zaupali zemljiškim gospodom. Po upravni razdelitvi Kranjske leta 1817 je glavna občina Mengeš skupaj z glavnima občinama Križ in Kapla vas pripadala okrajni gosposki- gospostvu Križ v ljubljanskem okrožju. V glavni občini Mengeš so bile združene katastrske občine ali podobčine Mengeš s Pristavo, Topolami ter Velikim in Malim Mengšem, Loka, Trzin, Rašica z Dobenim ter Depala vas, Študa ter Dragomelj s skupaj 2687 prebivalci.
 
 
 
Ko so Nemci 20. aprila 1941 prišli v Mengeš, so najprej zasedli orožniško postojanko. Že v nekaj dneh so jo organizirali po svoje. Nemci so razen dveh vse staro jugoslovanske orožnike prevzeli v svojo službo. Iz društvenega doma so postojanko premestili v poslopje nekdanje Melodije, kjer je bila tudi občina. V službi je bilo okoli 30 orožnikov. Pred koncem vojne, 3. ali 4. maja 1945, so orožniki odšli proti Koroški. V Mengšu je okupator že po nekaj dneh odstavil župana Karla Gregorca in za začasnega upravitelja imenoval Lojzeta Kanca ml. V avgustu 1941 je okupator občino Trzin opustil in jo pridružil občini Mengeš (Gemeindeamt Mannsburg).  
 
    
     Veliki Mengeš med 1. svetovno vojno
      
 
 
     
Vodstvo KS Mengeš od 30. junij 1990
Po brezvladju ob koncu vojne je oblast prevzel odbor Osvobodilne fronte v kateri so bili komunisti ali njim vdani aktivisti. V avgustu 1945 so bile volitve v krajevni odbor, kamor so bili izvoljeni komunisti, novembra 1947 pa so bile v Mengšu občinske volitve. V mengeškem krajevnem ljudskem odboru so bile združene vasi Mengeš, Topole, Loka in Dobeno, zastopane pa so bile po svojih odbornikih. Krajevni ljudski odbor Mengeš je deloval do aprila 1952. V tem letu so hkrati z Okrajnim ljudskim odborom Kamnik in še nekaterimi okraji v Sloveniji, krajevne ljudske odbore povsem opustili in jih združili v občine, ali, kot so tedaj rekli politiki, v komune. Že konec leta 1954 so mengeško občino poskušali združiti z občino Domžale. Ker so se odborniki upirali, so bili zmerjani z reakcionarji.
 
Kljub vsemu pa so Mengšani še štiri leta obdržali svojo občino- do 1. januarja 1959, ko se je mengeška občina, skupaj z moravško, pridružila domžalski občini. Za naselja Mengeš, Topole, Loka, Trzin in Dobeno je bila 9. septembra 1964 na zborih volivcev v Mengšu in Trzinu ustanovljena Krajevna skupnost Mengeš, ki je delovala vse do njene odcepitve iz občine Domžale leta 1994 in nastankom samostojne Občine Mengeš v današnjem obsegu.
 
 
 
Več o zgodovini Mengša si lahko preberete v knjigi Staneta Stražarja (1993) z naslovom Mengeš in Trzin skozi čas.