Znane osebnosti

 
 
ZNANI MENGŠANI
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
   
Franc Jelovšek (1700 – 1764)

največji slovenski baročni slikar
 
 
Rodil se je 4. oktobra 1700 v Mengšu kot sin organista in mežnarja. Prvi slikarski pouk je najbrž dobil pri slikarju Janezu Mihaelu Rainbaldu v Ljubljani. Za njegov nadaljnji slikarski razvoj je bilo gotovo odločilno srečanje z znanim italijanskim iluzionističnim slikarjem Guilijem Quaglijem, ki je v letih 1721 do 1723 poslikaval ljubljansko stolnico. Ko se je Jelovšek leta 1723 poročil, mu je bil poleg Janeza Pečnika za poročno pričo tudi slikar Rainbald. V letu 1729 se je Jelovšek preselil v Ljubljano in že naslednje leto postal ljubljanski meščan. V Ljubljani v Rožni dolini si je v letih 1740 in 1756 kupil dve hiši, kar kaže, da je bil premožen. Tam se je spoznal z velikim baročnim slikarjem Valentinom Mencingerjem, kiparjem Lehrom in arhitektom Gregorjem Mačkom. Jelovšek je umrl 31. maja 1764 v Ljubljani.  
Na mladega Jelovška so najbrž vplivale prav Quaglijeve freske v ljubljanski stolnici, ki jih je morda celo pomagal slikati. Po tem se je posebej posvetil slikanju fresk. V začetnem obdobju se je naslanjal še na starejšo domačo baročno tradicijo. V letu 1725 je naslikal freske v gradu Zalog pri Moravčah, nato je poslikal kapelico sv. Janeza Nepomuka v gradu Tustanj. Iz leta 1730 je ohranjena njegova že bolj kakovostno slikana oltarna arhitektura v cerkvi na Žalah v Kamniku. Jelovškov napredek se kaže n naslednjih njegovih slikarskih delih. V letih 1731 do 1734 je s freskami obogatil cerkev sv. Petra v Ljubljani, v letu 1734 pa je poslikal tudi Codelijevo kapelo in naslikal freske pri Vitezu v Ljubljani. Iz leta 1735 so freske na Žalostni gori pri Mokronogu. Še večji napredek je pokazal v svojih poznejših slikarskih delih. Uveljavil je večjo barvno živahnost, višek pa je doseglo naturalistično slikanje. Župno cerkev v Kamniku je poslikal v letih 1734 in 1735. Leta 1736 je poslikal župno cerkev v Lescah, leta 1737 pa veliki oltar v Nevljah in s fresko obogatil vhod v samostan v Kostanjevici na Krki.
Freske v kapelah diskalceatske cerkve bosonogih avguštincev v Ljubljani, Jelovšek jih je naslikal v letih 1739 in 1742, in oltarna arhitektura v cerkvi sv. Mihaela v Mengšu iz leta 1740 se niso ohranile. V letu 1742 je poslikal cerkev v Štepanji vasi pri Ljubljani. Svoj naturalistični slog je posebej uveljavil na freskah v gradu Jablje leta 1745. Med njegova najbolj kakovostna dela sodijo pred desetletji odkrite freske v kapeli sv. Antona v cerkvi sv. Rozalije pri Št. Juriju, ki jih je naslikal v letu 1746. Na freskah v skaručenski cerkvi iz leta 1748 je naslikal tudi avtoportret. V župnijski cerkvi v Šenčurju pri Kranju je na freskah zaključil kompozicijo z angelskim orkestrom. Iz leta 1753 so freske v cerkvi na Sladki gori na Štajerskem, ki so višek Jelovškovega ustvarjanja. V tem času je obogatil tudi škofijski dvorec v Goričanah, kapelo sv. Peregrina in cerkev Matere božje na Brdu. Njegove so najbrž tudi freske v kapelici Žalostne Matere božje ob poti z Brda proti Lukovici iz leta 1755. Jelovškove freske v Nazarjih pri Gornjem Gradu se niso ohranile.
V letih 1759 do 1761 je ustvaril zadnje veliko delo - freske v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah, kjer je naslikal tudi avtoportret. Njegovi so najbrž tudi oltarji. Freske v grobeljskem gradu in kapelici sv. Notburge so po drugi svetovni vojni propadle. Skromnejša je Jelovškova zakladnica del v oljni tehniki. V cerkvi na Grabnu v Tuhinjski dolini sta sliki sv Frančiška Ksaverja in Joba iz leta 1724. Posebej znana je njegova oltarna slika Svete Družine (hrani jo Narodna galerija v Ljubljani) in slika Vstalega Kristusa z Magdaleno za cerkev sv. Petra v Ljubljani. Za komendsko cerkev je naslikal Kristusa in sv. Janeza Evangelista, za cerkev sv. Martina pri Žalni sv. Ano in sliko za glavni oltar v Grobljah. Za cerkev v Trzinu je leta 1724 z oljnimi barvami na smrekove deske naslikal tri antependije. Iz leta 1757 je ohranjena skica za veliki oltar in prižnico v komendski cerkvi, ki ju je izdelal kipar Andrej Gabrič. V grafični umetnosti sta posebej znani bakrorezna diploma Tretjega reda za frančiškane v Ljubljani in list s sv. Avguštinom. Jelovšek je najbolj uspešni baročni slikar na Slovenskem.
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
Recenzija Hallersteinove knjige
 
 
 
 
 
Hallerstein je v Evropi prvi objavil opis in sliko pižmarja
 
 
Avguštin Hallerstein (1703 – 1774)

naravoslovec, astronom in misijonar
 
 
Upravitelju kranjskega deželnega glavarstva, prisedniku (sodnik v sodnem zboru) deželne in dvorne pravde na Kranjskem in članu Dizmove bratovščine Janezu Ferdinandu Hallerju plemenitemu Hallersteinu in njegovi ženi baronici Mariji Suzani Elizabeti Erberg se je 27. avgusta 1703. leta v Ljubljani rodil sin Ferdinand Avguštin. V družini je bilo enajst otrok in rojstni kraj večine je bil Mengeš. Družinska rezidenca Hallersteinov je bil namreč takrat mengeški zgornji grad Ravbarjev grad (Hoffmannsburg).  Po jezuitski gimnaziji v Ljubljani je Ferdinand Avguštin leta 1721 stopil v jezuitski red. Študij je nadaljeval v Leobnu, Celovcu, na Dunaju in v Gradcu, in sicer humanistiko, matematiko, astronomijo in teologijo.
Po nekajletnem pedagoškem delovanju je bil imenovan za vodjo jezuitskega kolegija v Temišvaru.  Leta 1735 se mu je izpolnila mladostna želja, da bi bil misijonar na Kitajskem: iz Genove je po daljšem postanku v Lizboni okoli Rta dobrega upanja priplul v Mozambik in po postanku v Goi in Macau leta 1739 prispel v Peking, kjer je bil sedež jezuitskega misijona. Leta 1743 je postal član kitajskega matematičnega tribunala, po treh letih pa predsednik te znanstvene ustanove, dvorni astronom in vodja astronomskega observatorija v Pekingu. 
Poleg obsežnih astronomskih raziskav je veliko potoval in na teh napornih potovanjih zbral podatke za kartiranje Mandžurije, kar je bilo povezano s pripravo velikega atlasa Kitajske (izšel je leta 1769). Izboljšal je kitajski koledar, določil koordinate Pekinga in izračunal število prebivalcev kitajskega cesarstva: 198.213.713. Proučeval je tamkajšnjo kulturo, filozofijo in verovanje. Zaradi velikega ugleda ter odličnega znanja kitajskega in portugalskega jezika je bil Hallerstein tudi uspešen diplomat in pogajalec na cesarskem dvoru. Takratni cesar Ch`ien-lung ga je povzdignil v mandarina.  Ob obsežnem znanstvenem delu pa se je Hallerstein zavedal, da je njegova prva naloga misijonarska. To je posebej poudaril v enem številnih pisem: »Sem nismo prišli zato, da bi dopolnjevali astronomske tablice; ker pa je astronomija potrebna za varovanje in ohranitev interesa vere, delamo v ta namen vse, kar moremo, in bomo vedno radi posredovali svoja dela vsem, ki se zanj zanimajo in ki nam lahko pomagajo.«
Poleg zasebnih pisem in pisem redovnim jezuitskim skupnostim je pošiljal dopise z izrazito strokovo vsebino tudi evropskim ustanovam, predvsem londonski Kraljevi družbi, Cesarskemu astronomskemu observatoriju na Dunaju in akademiji v St. Peterburgu.  29. oktobra 1774 je pater Avguštin Ferdinand Hallerstein zadet od kapi umrl. Pokopan je bil na pekinškem jezuitskem pokopališču na cesarske stroške. V jezuitski knjižnici v Pekingu pa je med Hallersteinovo zapuščino ohranjena tudi knjižica - edina v slovenskem jeziku - Catholish Kershanskega Vuka Peissme, natisnjena v Gradcu leta 1729. Kako zanimivo, da si je pater Ferdinand Avguštin Hallerstein, mlad plemiški sin, za svojo popotnico na Kitajsko vzel prav to Stržinarjevo slovensko pesmarico! Po njem se od 6. avgusta 2003 imenuje asteroid 15071 Hallerstein, ki so ga 24. januarja 1999 odkrili astronomi z Observatorija Črni Vrh.
 
Povzeto po Škrlep, Janez: p. Avguštin Hallerstein Liou Song Ling K`iao Hien. Dostopno na www.muzej-menges.si/slovenscina/razstave/hallerstein.htm  (11.10.2007)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
    
Janez Trdina (1830 – 1905)

slovenski pisatelj, prof. zgodovine in zemljepisa
 
 
Rojen je bil 29. maja 1830 v premožni Drmavovi hiši v Malem Mengšu. Sredi prejšnjega stoletja je domačija začela propadati in bila leta 1869 prodana. Na kraju, kjer je stala Trdinova rojstna hiša, so v letu 1870 pozidali tovarno slamnikov Stemberger – Mellitzer, od leta 1946 pa je bila na tem mestu tovarna glasbil Melodija. Trdina je osnovno šolo obiskoval v Mengšu, kjer je preživel tudi otroška leta. O tem piše: »Doma sem imel še eno duševno zabavo, ki mi je bila ljubša nego čitanje. Poslušal sem strašno rad ljudske pripovedke in bajke, ki so jih pripovedovale dekle, posebno pa moja bivša pestunja Neža…«
            Z desetimi leti so ga starši v mestne šole v Kamnik in nato v Ljubljano. Tu je kot šestošolec doživljal viharno leto 1848 in zorel v zavednega Slovenca. Zgodovinske študije je v letih 1850 do 1853 doštudiral na Dunaju in takoj po izpitih začel poučevati na varaždinski gimnaziji. Po dveh letih so ga premestili na Reko, kjer je ostal do leta 1867. Tu so ga zaradi svobodomiselnega prepričanja s 37 leti upokojili. Preselil se je v Bršljin pri Novem mestu in štiri leta pozneje v Novo mesto. Ker mu je prva žena umrla, prav tako pa tudi obe hčeri iz tega zakona, se je znova poročil z Uršo Jermanovo. Živel je precej osamljen; slabo oblečen je hodil po Gorjancih, po sejmih in božjih poteh ter ljudem prisluškoval, zbiral gradivo in pisal. V Mengeš se nikoli ni vrnil, saj ni mogel preboleti, da je bil njegov dom prodan na dražbi. Umrl je v Novem mestu 14. julija 1905. Pokopan je bil na mestnem pokopališču, leta 1936 pa so njegove ostanke prenesli na novo novomeško pokopališče.
            S svojim mladostnim delom Narodne pripovedke iz Bistriške ravnine, objavil jih je v letih 1849 in 1850, je posegel v domači kraj Mengeš. Z njo je Slovencem poskušal ustvariti narodni ep. V Pripovedki od zlate hruške, v treh delih, izšla sta samo prvi del in del drugega, je v ljudski pripovedki zajeta satira slovenskih slovstvenih in političnih razmer. V Pretresu slovenskih pesnikov pa se njegova kritičnost še stopnjuje. V letu 1850 je objavil tudi zgodovinsko povest Arov in Zman, v katerih je uporabil ljudsko pripovedko o bojih s Turki okoli sosednjega Homca. Pri Slovenski matici je v letu 1866 proti njegovi volji izšla Zgodovina slovenskega naroda, ki nima znanstvene vrednosti. Ko je v letu 1881 začel izhajati Ljubljanski zvon, je Trdina uredniku Franu Levcu poslal sedemintrideset Verskih bajk, pozneje pa še trinajst. Te so bile nekakšen uvod v Trdinovo glavno delo Bajke in povesti o Gorjancih, ki so v Ljubljanskem zvonu izhajale od leta 1882 do 1888. Napisal je bajke in povesti: Cvetnik, Velikani, Ptica, Zlatoper, Vila, Gluha loza, Volkodlak, Mrtvaška srajca, Kresna noč, Peter in Pavel, Gospodična, Jutrovica, Sveti Feliks, Barabaš, Gospod Vedež in Doktor Prežir. V letu 1903 je izšla knjiga Bachovi huzarji in Iliri. V letih 1905 in 1906 je Ljubljanski zvon objavljal njegove spomine Moje življenje, ki so nastali v letih 1867 in 1968. Med njegove najboljše potopise literarni kritiki uvrščajo potopis Izprehod v Belo krajino.
            Na prošnjo zgodovinarja in tedanjega mengeškega kaplana Antona Koblarja je Trdina za zgodovino mengeške župnije v osmih pismih v decembru 1888 ter v januarju in februarju 1889 poslal nekaj spominov iz Mengša iz mladostnih let. Mengšani so se svojemu rojaku leta 1930 oddolžili s spominsko ploščo na poslopju, kjer je nekdaj stala njegova rojstna hiša. V parku pred tem poslopjem so 14. avgusta 1955 odkrili lep spomenik z njegovim reliefom. Po njem je ime prevzelo tudi Planinsko društvo Janez Trdina.
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Ravbarjev grad
Mihael Stare (1790 – 1872)

gospodarstvenik, gradbenik in podjetnik, graščak
 
 
Rodil se je leta 1790 v Strahinju pri Naklem; njegov oče je bil podeželski kramar. Mihael je osnovno šolo obiskoval v Feldkircnu na Koroškem. Ko mu je oče leta 1807 umrl, je začel sam krošnjariti. Z 19 leti se je poročil in se tako rešil vojaščine. V letu 1811 je v Mengšu kupil hišo št. 89 ter odprl gostilno in kramarijo, zato so Mengšani kasneje rekli pri Kramarju. Že naslednje leto je postal ključar župnijske cerkve, pozneje pa tudi župan. Po izročilu naj bi med francosko okupacijo obogatel. V letu 1818 je v Mengšu zgradil pivovarno, ki je bila na Kranjskem med prvimi. Prav zato je postavil tudi opekarno in jo po velikem požaru v Mengšu leta 1834 še razširil. V letu 1837 je kupil Gasparinijevo graščino v Velikem Mengšu ter jo v letu 1840 prenovil in se vanjo preselil. Po dveh letih je od Rudeža kupil Ravbarjev grad, v letu 1870 pa še graščino Kolovec.
            Stare se je uveljavil tudi kot gradbenik; od leta 1845 so 1847 je skupaj s Pihlerjem v Ljubljani zidal Prisilno delavnico, v letih 1847 do 1849 pa ljubljanski južni kolodvor. Skupaj s Prašnikarjem je v letih 1853 in 1854 zidal kamniško smodnišnico. V letih 1862 in 1863 je gradil več odsekov železnice Maribor – Dravograd in v letih 1869 – 1870 del železniške proge Beljak – Franzensfeste ter Brenner – Brixen. V zakupu je imel takrat največjo tržnico Neschmark. Umrl je v letu 1872.
              
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
Ivan Vesel – Vesnin (1840 – 1900)

eden prvih slovenskih prevajalcev iz ruščine, duhovnik
 
 
Rojen je bil 16. avgusta 1840 v nekdanjem Ravbarjevem gradu v Velikem Mengšu. Normalko in nižjo gimnazijo je obiskoval v letih od 1852 do 1860 v Ljubljani. V naslednjih dveh letih se je šolal pri benedektincih v Šentpavlu na Koroškem, v letih 1861 do 1865 pa je študiral bogoslovje v Ljubljani. Kaplanoval je v Postojni (1865- 1867), kjer je bil tudi ravnatelj glavne šole; nato je služboval v poljanah nad Škofjo Loko (1868- 1869), v Tržišču pri Sevnici (1869- 1873) in Starem Trgu pri Ložu (1873- 1875), kjer je bil tudi župnijski upravitelj. Ko je bil župnik v Velikem Trnu (Sv. Duh) pri Krškem (1875- 1886), je tu sezidal cerkev. V letih 1880- 1890 je bil dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Tam je zgradil lepo župnišče in v župnijo povabil šolske sestre. Od kapi zadet je umrl 10. decembra 1900 v Trnovem.
            Njegovi slovstveni začetki segajo v semeniška leta in je bil tudi med ustanovitelji Slovenske lipe. V letu 1861 je v Slovenskem glasniku objavil pesmi Zora, Ljubin in povodni mož, v letu 1862 pesem Bojmir ter leta 1863 pesem Črnogorska mati. Nekaj pesmi iz rokopisne zbirke je izšlo v letu 1904. okrog leta 1870 je iz časa pokristjanjevanja za dramatično društvo napisal dramo Droh, ki pa ni bila uprizorjena in je žal izgubljena. V letu 1868 je izdal knjigo Olikani Slovenec. Priobčil je še nekaj drugih strokovnih člankov. Veliko je bilo njegovo prevajalsko delo. Največ je prevajal pesmi iz ruščine. Za gledališče je v letu 1884 prevedel Gogoljevo komedijo Revizor. Posebej se je navduševal nad ruskimi pesniki, zato je sestavil rusko antologijo v slovenskem jeziku in se v letu 1900 s tiskarjem Andrejem Gaberščakom v gorici dogovoril za tisk. Ker ga je prehitela smrt, je skrb za izdajo prevzel Anton Aškerc, ki je prvotno zasnovo dopolnil s podobnimi pesniki. Ruska antologija je izšla leta 1901.
            Veselove prevajalske sposobnosti se posebej kažejo v prevodu Davidovih psalmov; prevajal jih je deset let in jih v letu 1892 na svoje stroške izdal v knjigi psalmi.
           
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Spominska plošča
Fran Novak (1856 – 1936)

začetnik slovenske stenografije, prof. grščine in latinščine
 
 
Rojen je bil 22. oktobra 1856 pri Cunarju v Velikem Mengšu št. 3. Po osnovni šoli v domačem kraju so ga starši poslali v ljubljanske latinske šole, kjer je leta 1877 maturiral. Na Dunaju je študiral klasične jezike, latinščino in grščino; opravil je državni izpit iz slovenščine in leta 1884 iz nemške stenografije. Jeseni 1886 je na višji klasični gimnaziji nastopil prvo službo. Med leti 1890 in 1894 je bil prvi gimnazijski učitelj in profesor v Novem mestu, nato pa do leta 1900 v Kranju. Od tod je prišel v Ljubljano, kjer je bil do leta 1916 profesor, do leta 1924 pa ravnatelj ljubljanske klasične gimnazije. Umrl je 30. decembra 1936 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Ob stoletnici rojstva Frana Novaka so 28. oktobra 1956 na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo.
            Novak se je posebej posvetil študiju stenografije. Izdal je naslednja stenografska dela: Samoznaki in okrajšave, Izvestje Državne gimnazije v Novem mestu leta 1894, Začetne okrajšave, Izvestje Državne gimnazije v Novem mestu leta 1896, Srednje in končne okrajšava, Izvestje Državne gimnazije v Kranju leta 1897, Slovenska stenografija I. del 1. izdaja leta 1900, 2. izdaja leta 1910, 3. izdaja leta 1916 in 4. izdaja leta 1922, Slovenska stenografija II. del 1. izdaja leta 1901 in 2. izdaja leta 1922 ter Samoznaki in okrajšave v slovenski stenografiji leta 1916.
            Njegov prispevek k razvoju slovenske stenografije so kritiki ocenili zelo pohvalno. Odličen stenografski teoretik in stenografski zgodovinar prof. Stanko Miholič je zapisal da je Novakova zasluga, da je njegov prenos Gabelsbergerjeve stenografije v slovenščino priznan za najboljšo slovansko stenografijo. »Tako smelo trdimo, da ima najmanjši slovanski narod najbolj temeljito, znanstveno najboljšo in najbolj praktično stenografijo po zaslugi dovršitelja slovenske stenografije Novaka«
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Spominska plošča
Franja Trojanšek – Zorana (1867 – 1935)

pesnica
 
 
Rodila se je 30. januarja v Velikem Mengšu. Osnovno šolo je obiskovala v domačem kraju in Šmihelu pri Novem mestu. Starši ji kljub njeni nadarjenosti niso mogli omogočiti nadaljnjega izobraževanja, zato se je izpopolnjevala sama. V desetem letu je zbolela za vročino in oglušela; po tem se je mogla sporazumevati samo s pisanjem na listke. Ostala je doma na gostilni. V letu 1914 se je poročila z Jožetom Deklevom s Primorskega. Otrok nista imela, njun dedič, nečak, pa je hišo prodal Mengeški godbi. Franja Trojanšek je umrla 13. februarja v Mengšu.
            Pobude za pesnjenje je najbrž dobila od študenta in bogoslovca Antona Medveda iz Kamnika, ki je skupaj s študenti prihajal v Mengeš. Svojo prvo pesem je objavila v mladinskem listu Vrtec leta 1890. Dom in svet je v letih 1891 in 1892 prinesel tri njene pesmi. Najbolj primeren prostor za svoje pesmi je našla v ženskem časniku Slovenka, ki je izhajal v Trstu. V tem časniku je v letih 1897 do 1901 objavila kar 51 pesmi. V Ženskem listu so v letih 1930, 1931 in 1933 natisnili pet njenih pesmi. Njena začetna dela kažejo, da je pesnila po vzoru Gregorčiča, Stritarja, Aškerca, nekatere pesmi pa tudi po Jenkovem vzoru.
            Leta 1954 so na podstrehi rojstne hiše našli njeno pesniško zapuščino – rokopise pesmi in drugo gradivo. Zorana je napisala okrog 360 pesmi, objavljenih jih je bilo 73, od teh jih v zapuščini manjka 21. Okrog 50 je začetniških in približno toliko malo boljših del. Pripovednih pesmi je 30, okrog sto jih je povezanih v 30 ciklov, ki obsegajo po 5 do 6 pesmi, največji cikel pa jih ima 14. Zorana, kar je poleg Gorislave njen psevdonim, je največ pesnila v letih 1897 do 1905, torej v času, ko ni več objavljala.       
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Franc Ropret (1878 – 1952)

rezbar in kipar
 
 
Luč sveta je zagledal 6. novembra na Bledu. S štirinajstimi leti ga je vzel v uk radovljiški podobar Janez Vurnik. Začele so nastajati Ropretove prve risbe in rezbarije. Skupaj z mojstrom je rezljal nove oltarje in popravljal stare ter se poskušal tudi v kamnoseštvu. Po vojaščini se je vpisal na ljubljansko šolo za umetno obrt, kjer je bil učenec kiparja Repiča in risarja Vesela. Pouk pri prof. Misugu ga je za vse življenje približal narodni ornamentiki. Leta 1918 se je poročil z vdovo svojega brata Antona, ki je padel v prvi svetovni vojni; tako je postal Mengšan. Umrl je 14. oktobra 1952, pokopan pa je na Bledu.
            Modeliral je v glini in rezljal v lesu, polne plastike in reliefe. Posebno rad je uporabljal svoj rojstni kraj Bled, narodne noše in portrete, med njimi tudi pesnika Franceta prešerna in mengeškega rojaka Janeza Trdino, poleg tega je izdeloval tudi nagrobne plastike. Tako kot drugi umetniki, ki so si prizadevali ustvariti pristno slovensko umetnost in oživiti folklorno motiviko, si je tudi Ropret pridobil sloves odličnega ljudskega rezbarja.
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
Polonca Juvanova (1884 – 1952)

dramska igralka
 
 
Rodila se je 6. februarja v Velikem Mengšu št. 113 kot nezakonska hči Marije Korbar. Oče Jože Oražem jo je tri leta pozneje pozakonil. Polonca se je potem s starši preselila v Ljubljano, kjer je obiskovala osnovno in meščansko šolo. Kot nadarjeno pevko, stara je bila 16 let, so jo v letu 1900 sprejeli v operni pevski zbor. Do leta 1913 je večkrat nastopala tudi v Drami. Članica tega gledališča v Ljubljani je postala leta 1918 in mu ostala zvesta vse do leta 1947, ko je bila upokojena. Umrla je v Ljubljani 29. januarja 1952. Prvi večji uspeh je dosegla v vlogi Majde v Finžgarjevem Divjem lovcu, nato v vlogah Angele v Domu, Micke v Verigi, Lenčke v Razvalini življenja, učiteljice Hinke v Cankarjevih hlapcih, Lužarice v Kralju na Betajnovi, v vlogi gospe ministrice v istoimenski komediji, Anisje v Moči teme, Maksima Gorkega Na dnu, vdove Rošlinke v Golarjevi istoimenski komediji. Predolga je vrsta njenih uspešnih igralskih stvaritev, da bi vse naštevali. Najbolj karakterno je uprizarjala vloge kmečkih deklet, žena in mater. S svojimi odločno odigranimi vlogami se je Juvanova zapisala v sam vrh slovenske gledališke umetnosti. Ob njenih nastopih so gledalci zmerom napolnili dvorane. Gledališki kritik France Koblar je zapisal, da je iz domačega kraja prinesla v svet živ ljudski jezik, ki je tudi pozneje ohranil vso polnost, zvočnost in ritmiko svoje rojstne govorice. 
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
Rudolf Maister (1874 – 1934)

vojaški general in pesnik
 
 
Rodil se je materi Frančiški in očetu Francu 29. maja v Kamniku. V letu 1880 se je družina preselila v Veliki Mengeš in leta 1883 v Kranj. Tako je Rudolf osnovno šolo obiskoval tudi v Mengšu. Tu so pokopani njegov oče ter njegova brata Artur in Ernest. General Maister se je v Slovensko zgodovino zapisal kot sposoben vojskovodja. Po prvi svetovni vojni je osvobodil Maribor in slovenski del Štajerske; z borci prostovoljci za severno mejo je zasedel tudi Koroško. Že zgodaj je začel pisateljevati. V letu 1904 so izšle njegove poezije, polne zdrave in močne erotike z rahlo satiro. V njegovih baladah se kaže močan vpliv Aškerca. Umrl je 26. junija v Uncu, dva dni za tem pa so ga pokopali v Mariboru. V Kamniku stoji njegov spomenik, po njem pa se imenuje tudi srednješolski center na Novem trgu.  
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
  
 
 
 
Peter Lipar (1884 – 1953)

kapelnik in župan
 
 
Rodil se je v Malem Mengšu 8. julija kot sin organista Matija. Ker je imel veselje do glasbe, se je odločil za enak poklic kot ga je opravljal njegov oče, Orglarsko šolo je obiskoval v Ljubljani, nato se je vrnil domov in že s 17. leti postal kapelnik Mengeške godbe, pri kateri je igral od svojega 12. leta. Lipar je bil dirigent in na čelu godbe od leta 1901 do svoje smrti 11. avgusta, torej celih 52 let.
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Srečko Gregorc (1894 – 1972)

pisatelj, duhovnik msgr.
 
 
Rojen je bil 6. aprila v Malem Mengšu v številni družini premožnega podjetnika. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu, nato študiral v Ljubljani in postal duhovnik. V letu 1917 je prišel za kaplana v Ilirsko Bistrico, od tam pa v Senožeče. Za župnika v Šturje pri Ajdovščini je prišel v letu 1927. Po prvi svetovni vojni je skupaj z župnijo prišel pod Italijo in v goriško nadškofijo. Za Slovence v Italiji so se, zaradi pritiska fašizma s svojo raznarodovalno politiko,  začeli zelo težki časi. Gregorc je svojim župljanom pomagal tako, da je poleg verskega življenja vpeljal tudi kulturno dejavnost. Za delo organizacij je dal ob cerkvi zgraditi dvorano. Ker ni imel primernih del, je za otroke in mladino sam začel pisati igre, pesmi in deklamacije. Za komponiranje pesmi in spevoiger je pridobil skladatelja Vinka Vodopivca. Tako je Gregorc postal pesnik, dramatik in nabožni pisatelj.
            V letu 1944 je vas Šturje rešil pred požigom, ljudi pa pred internacijo. Kljub tolikšnim zaslugam. Pa se konca vojne ni upal dočakati v Šturjah; pred »svobodo« se je v aprilu umaknil v Gorico. Nadškof Margoti ga je imenoval za kanonika. V Gorici je  bil katehet najprej na nižji srednji šoli, od leta 1948 na višji srednji šoli ter vse do leta 1960 na slovenskem učiteljišču, ko je odšel v pokoj. Sestavil, razmnožil ali tiskal je učbenike za vse štiri letnike učiteljišča. Leta 1950 je prevzel uredništvo Pastirčka ter v njem začel objavljati priljubljene zgodbe o Ivčku nagajivčku.
            Na veliko soboto leta 1964 ga je ponoči zadela kap in od tedaj si ni več opomogel. Umrl je 6. oktobra 1972, kjer so ga naslednji dan pokopali v skupni grobnici duhovnikov na goriškem pokopališču.
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
Dr. Janez Veider (1896 – 1964)

umetnosti zgodovinar in pisatelj, duhovnik
 
 
Rodil se je 28. maja v Velikem Mengšu. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, kjer je leta 1917 opravil maturo. Bogoslovje je študiral v Brixnu in Ljubljani, novo mašo pa je imel 24. julija 1921 v Mengšu. Od leta 1922 do 1926 je kaplanoval na Vrhniki in nato do leta 1930 v Škofji Loki. Eno leto je upravljal župnijo Poljane pri Dolenjskih Toplicah, nato je bil kaplan v Stari Loki, leta 1936npa je prišel za ekspozita v Šentvid pri Lukovici, od koder so ga Nemci leta 1941 pregnali. Še istega leta se je vrnil v Ljubljano in bil spiritual pri Uršulinkah, obenem pa je obiskoval Filozofsko fakulteto ljubljanske Univerze, oddelek za umetnostno zgodovino. V letu 1945 je diplomiral in naslednje leto promoviral za doktorja umetnostne zgodovine. Od leta 1945 do 1949 je na ljubljanski Teološki fakulteti honorarno predaval umetnostno zgodovino. Kot nasprotnik tedanje družbene ureditve je po montiranem procesu več let prebil v zaporih. V letu 1955 je bil izpuščen ter prevzel župnijo Stara Loka. Že precej bolan, pešal mu je tudi spomin, je leta 1963 prišel v župnijo Peče pri Moravčah. Umrl je 15. maja v ljubljanski bolnici, pokopan pa je na pokopališču v Mengšu.
            Že kot študent je imel pretanjen čut za umetnostno bogastvo. Med službovanjem na Vrhniki je ustvaril manjšo zbirko nabožnih umetnin. Pozneje se je posvetil zbiranju starih podobic in nabožnih grafik. Poznanstva in sodelovanje z umetnostnimi zgodovinarji so mu omogočila, da je pred študijem na univerzi napisal in objavil več umetnostnozgodovinskih razprav in knjižic. V časniku Pod Grintovci, ki mu je bil tudi urednik, je sodeloval z opisi sakralnih umetnostnih spomenikov. Posebno je cenil baročnega slikarja Franca Jelovška. Po načinu slikanja je freske v cerkvi na Skaručni prav Veider prvi pripisal Jelovšku, kar so potrdile tudi pozneje najdene njegove skice za te freske.
            V letu 1936 je izdal Vodnik po Crngrobu, ki ima trajno vrednost, največ časa pa je posvetil raziskovanju Jelovškovih umetnin. V knjižnici Groblje je leta 1936 Jelovšku pripisal freske v tej cerkvi, ki je bila tedaj v župniji Mengeš. V letu 1940 se je v knjižnici Skaručna spet srečal z njegovimi freskami, ki so v tej cerkvi. V knjižnici Sveta Ema, ki je posebej namenjena romarjem, je leta 1939 opisal krško stolnico na Koroškem. V Pod Grintovcih je objavljal povest iz škofjeloške zgodovine Umorjeni škof, ki pa zaradi okupacije ni izšla v celoti. Posebej dragocen je med vojno izgubljen popis slikarskih umetnin v uršulinskem samostanu v Ljubljani, ki ga je objavil v Zborniku za umetnostno zgodovino XX, leta 1944.
            Po umetnostnem zgodovinskem študiju se je posebno posvetil arhiviranju. Skrbno je zbiral podatke za zgodovino stare ljubljanske stolnice od 12. do 18. stoletja. Delo obsega tema njegove doktorske disertacije o tej stolnici. Knjiga o njenem stavbnem razvoju in opremi je izšla leta 1947. S tem je pred propadom rešil vrsto umetnin. Njegovo nadaljnje raziskovalno delo s posebnim čutom za ohranjanje umetnostnozgodovinskih spominkov so pretrgale razmere po drugi svetovni vojni, kot so zapor, bolezen in prezgodnja smrt. 
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
Anton Šuštar (1893 – 1977)

samouki slikar, rezbar in glasbenik
 
 
Rodil se je 2. junija pri Gregcu v Malem Mengšu, kjer je 17. novembra tudi umrl. Kot rezbar je rezljal razpela, največ pa jaslice. V Mengšu in okolici je več njegovih pokrajinskih, nabožnih in drugih oljnih slik na platnu in lesu. V mlajših letih je po predlogah naslikal tudi nekaj banderskih slik na platno.
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
  
 
 
 Vstajenje 
Janko Testen (1897 – 1984)

slikar ekspresionist
  
 
Rojen je bil pri Končkù v Loki 31. avgusta. Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu. V letu 1913 je šel v samostan v Zadar, kjer je dobil ime Benedikt. V naslednjem letu je že moral v prvo svetovno vojno. Leta 1920 je prišel v samostan v Dubrovnik in si izbral ime Ambrozij. Tu je ostal do leta 1925, nato bil do leta 1927 v Cavtatu, naslednji dve leti v Orebiću ter potem deset let v Kuni. Leta 1940 je bil prestavljen v Krapanj pri Šibeniku, kjer je ostal 21 let. Nato je bil nekaj let, do leta 1967, spet v Orebiću, naslednje leto pa je prišel v samostan v Kamporu na otok Rab, kjer je 7. januarja tudi umrl.
                                                                                       Pater Ambrozij je začel slikati kot samouk že leta 1920 v Dubrovniku, vendar je večina teh začetnih del zgorela. Da je z leti zrasel v samostojnega umetnika slikarja, kaže njemu posvečen katalog »Testen«, ki so ga leta 1982 založile Kršćanska sadašnjost Zagreb, Samostan sv. Evfemije v Kamporu in Nacionalna i sveučilišna biblioteka Zagreb. Bogato opremljen katalog z nekaj barvnimi reprodukcijami je med drugim prinesel njegovih 73 različnih del, največ grafik. Njegovo posebej znano delo je križev pot v samostanski cerkvi sv. Evfemije v Kamporu na Rabu. O življenju in delu patra Ambrozija Testena je Kršćanska sadašnjost Zagreb v letu 1982, ko je samostan praznoval 800 – letnico Frančiška Asiškega, dala posneti dokumentarni film. Slednje je na božič leta 1989 predvajala tudi RTVS.
 
Povzeto po Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
mag. Ivan Sivec (1949)

novinar, urednik, pisatelj, avtor glasbenih besedil
 
 
Rodil se je 23. maja v Mostah pri Komendi (18 km od Ljubljane) kot tretji sin. Mati Marija je bila doma v Preserjah pri Radomljah, oče, čigar domačija se lahko pohvali z več kot štiristoletno kmečko tradicijo, pa v Mostah. Osemletno osnovno šolo je Ivan obiskoval v letih 1955-1962, najprej dve leti v Komendi (dva kilometra od Most), nato v Mostah. Po osemletki je v letih 1962-1965 končal štiriletno srednjo tehniško šolo elektro smeri na Vegovi v Ljubljani. Po šolanju se je zaposlil pri RTV Slovenija, najprej kot tehnik pri oddajanju radijskega programa. To je bilo zanj eno najbolj živahnih obdobij, saj se je s sodelavci odlično razumel. Prijatelji so kar naprej prirejali zabavna srečanja, skoraj vsi so gradili hiše in si med seboj pomagali. Ob tem pa se je Ivan posvečal študiju slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Službo je večinoma opravljal popoldne, ponoči in ob koncu tedna, v dopoldanskih urah pa je obiskoval predavanja in opravljal redne študijske obveznosti.
Filozofsko fakulteto je obiskoval v letih 1973-1978. Izredno lepe spomine ima na predavanja profesorjev Matjaža Kmecla, Jožeta Toporišiča, Dragija Stefanije, Emila Štamparja... Naslov njegove diplomske naloge pri prof. Orožnovi je bil Pesniški jezik pri Marku Pohlinu. Leta 1978 se je Ivan Sivec na Radiu Slovenija zaposlil kot novinar, najprej v uredništvu jutranjih oddaj, leto pozneje pa v dokumentarno-feljtonskem uredništvu, s katerim je sodeloval že prej. Od leta 1993 do leta 2005 je bil urednik tega uredništva, hkrati pa je še naprej pripravljal reportaže, radijske portrete, praznične oddaje in druge prispevke. Kot urednik in novinar je pogosto potoval po Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in drugih državah. Na službenih poteh je spoznal več kot pet tisoč oseb. Pravi, da tudi sicer rad srečuje znane in neznane ljudi ter obiskuje domače in tuje kraje. Najbolj je zadovoljen, kadar sreča človeka zdrave pameti, pa naj bo sredi Ljubljane ali v najbolj oddaljeni slovenski vasi visoko v hribih. Vsako srečanje ga namreč notranje obogati in mu da nove ideje.
Ivan Sivec je doslej napisal 80 knjig, med njimi nekaj več za odrasle bralce. Med mladinskimi avtorji se po branosti in priljubljenosti ves čas uvršča v vrh. To potrjujejo tudi številni literarni večeri v domovini in tujini ter skoraj 500 obiskov na šolah ob podelitvi bralnih značk. Literarna dela Ivana Sivca so zelo različna, od kmečkih povesti in romanov do spominskih črtic ter pustolovskih, športnih in problemskih pripovedi. V zadnjih letih so poleg Pozabljenega zaklada in športnih kriminalk med njegovimi najbolj branimi mladinskimi stvaritvami dela z resno tematiko, kot so Zadnji mega žur (o samomoru gimnazijca), Noč po mega žuru (o gospodarskem kriminalu), Finta v levo (o rejvarsko-mamilarski sceni), Faktor X (o zakulisju manekenske scene).
Leta 2002 je Ivan Sivec na etnološkem oddelku ljubljanske filozofske fakultete zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Fenomen ansambla bratov Avsenik in si pridobil naziv magister znanosti. Z glasbo je povezano več pisateljevih literarnih del, zlasti pa dva obsežna pregleda ene od zvrsti množične kulture, slovenske narodno-zabavne glasbe. Dobil je več priznanj: kot pisatelj zlato Kersnikovo plaketo za književnost, kot novinar in urednik Terseglavovo priznanje za demokratizacijo glasil oziroma za radijske oddaje, kot eden najbolj plodnih piscev besedil za glasbo pa Souvanovo nagrado za življenjsko delo.
 
Povzeto iz življenjepisa mag. Sivca na njegovi uradni spletni strani. Dostopno na: http://www.ivan.sivec.net/splosno/zivljenjepis.php (11.10.2007)