Matej Blejec, številnim znan kot Matko, kakor ga kličejo že od majhnega, je poseben človek in čebelar, na kakršnega ne naletiš vsak dan. Rojen je bil leta 1933 v Krmelju na Dolenjskem, nekaj časa je živel tudi v Kočevju, kjer je pri devetih letih ogrebel prvi čebelji roj. Po vojni se je družina preselila v očetov rojstni kraj Mengeš, kjer je Matko po odsluženju vojaščine leta 1957 ponovno začel čebelariti, in leta 2017 je minilo 60 let njegovega neprekinjenega čebelarjenja.  več …

Čeprav ves čas čebelari z večjim številom čebeljih družin, se nikoli ni imel za poklicnega čebelarja, ampak je po svoji skromnosti, delavnosti, širokogrudnosti in strokovnosti čebelarjem poznan širom Slovenije in tudi izven nje.

V letu 1962 se je včlanil v takratno Čebelarsko društvo Kamnik - Domžale. K delovanju čebelarskega društva je veliko prispeval tudi sam. Sprva je na tem območju delovalo ČD Kamnik - Domžale, vendar se je pozneje razdelilo, tako da je Mengeš spadal pod Domžale. V družini, ki je delovala v okviru leta 1989 ustanovljenega društva, je bil tajnik, blagajnik in tudi predsednik. Po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije je bilo na pobudo mengeškega župana Janeza Pera leta 1995 ustanovljeno samostojno ČD Mengeš. Vse od ustanovitve društva do leta 2010 je bil njegov predsednik, dandanes pa je nepogrešljivi član upravnega odbora ter predsednik komisij za odlikovanja in za zdravstveno varstvo čebel. Na OŠ Mengeš je bil od leta 1975 mentor čebelarskega krožka, za katerega delovanje so obnovili opuščeni župnijski čebelnjak. Od leta 1997 v sodelovanju z osnovno šolo vsako leto z različnimi dejavnostmi na določeno temo zaznamujejo mesec maj – mesec čebelarstva.

Njegovo društveno delovanje je seglo tudi na državno raven. Bil je član upravnega odbora in različnih komisij, kot so komisija za odlikovanja, komisija za standardizacijo AŽ-panja in komisija za zdravstveno varstvo pri tedanji Zvezi čebelarskih društev Slovenije (zdaj ČZS), v kateri je bil najbolj dejaven. S področja čebelarstva je opravil izpit na fakulteti, potem pa je bil več deset let pooblaščeni preglednik za čebele s potrdilom. Omenimo naj še, da je leta 2003 postal prvi praporščak ČZS in da je to še dandanes, vendar ima zdaj namestnika, saj sam vedno težje nosi prapor. Bil je tudi predavatelj čebelarstva, tako za splošne čebelarske vsebine kot tudi za področje zdravstvenega varstva. Omeniti velja, da je bil tudi sodni izvedenec za čebelarstvo in sodnik porotnik ter da se pri svojih mnenjih ni nikoli zmotil. Veterinarji VF NVI ga še zdaj večkrat povprašajo o kaki strokovni zadevi. Je tudi predsednik posebne meddruštvene zdravstvene komisije v upravni enoti Domžale Kamnik, ki se sestaja dvakrat letno skupaj z veterinarji.

Najpomembnejše dogajanje na njegovi čebelarski poti, ki ga je spremljalo ves čas, je povezano z zgraditvijo Čebelarskega centra Slovenije, sprva imenovanega Čebelarsko-izobraževalni center – ČIC. Kot član gradbenega odbora je pri prizadevanjih za njegovo zgraditev sodeloval že od vsega začetka. Leta 1972, ko je predsednik Benedičič začel graditev, je bil Matko član UO ZČDS in kot član gradbenega odbora je skrbel za zagotavljanje opeke za zidavo in zbiranje finančnih sredstev. Matko je kot aktivni član gradbenega odbora sodeloval pri dokončanju gradnje Čebelarskega centra Slovenije v letu 2002, na kar je še posebej ponosen.

Pri nastopu na tržišču in zagotavljanju kakovosti medu je v veliki meri naprednejši od preostalih čebelarjev. Vse od začetka je vključen v sistem Kolektivne blagovne znamke, zdaj pa tudi v znamko Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Svoj med redno pošilja v analizo v interno kontrolo na ČZS, povratne informacije o medu pa dobi tudi na ocenjevanjih. Ves svoj pridelek proda na domu, na mengeški tržnici ter na Sejmu v Mengšu. Njegove stranke so iz vseh krajev, najboljša reklama pa gre od ust do ust in temelji na odnosu do strank, na medsebojni zvestobi.

Matko večkrat reče, da je vesel, da je čebelar, da ima dobre pridelke in da so stranke zadovoljne s pridelki njegovih čebel. Čebele ga ohranjajo pri zdravju in mu dajejo energijo tudi v visoki starosti, čeprav je dosegel malodane vse, kar je v čebelarstvu mogoče doseči. Prejel je državno priznanje Red dela s srebrnim vencem, spominsko plaketo Slovenske čebelarske organizacije – zlato ob 80-letnici in bronasto ob 90-letnici. Občina Mengeš mu je podelila občinsko priznanje za društveno delovanje, predvsem na področju čebelarstva, prejel pa je tudi odličje Antona Janše I. stopnje.