Častni občani

Janez Per (9. 6. 1947)

Janez Per se v društvenem življenju občine Mengeš udejanja že od svoje rane mladosti. Otroštvo je preživljal na domačem dvorišču in v očetovi kovačnici. Doma so imeli kmetijo, zato je bil vajen dela, prosti čas, kolikor mu ga je ostalo, pa je izkoristil za udejstvovanje v različnih mengeških društvih – v kulturnem društvu Mengeška godba ter v Prostovoljnem gasilskem društvu Mengeš, kjer je imel vlogo desetarja.
Vseskozi je skrbno in vestno obdeloval svojo kmetijo, ljubezen in pripadnost kraju pa je poleg udejstvovanja v društvih začel udejanjati s sodelovanjem v Krajevni skupnosti Mengeš, nato pa so ga demokratično vrenje in slovenska pomlad v letih 1989-90 spodbudila, da se je vključil v takratno Slovensko kmečko zvezo, današnjo Slovensko ljudsko stranko. Čeprav je bil aktiven glasbenik v Alpskem kvintetu, je sprejel izziv in je en mandat od 1995-1998 uspešno vodil Občino Mengeš – postal je njen prvi župan po odcepitvi od občine Domžale. Med letoma 1996 in 2000 je bil poslanec Državnega zbora, izvoljen na listo Slovenske ljudske stranke. S svojimi kolegi je ustanovil parlamentarni Diksilend bend. Z glasbenim delovanjem doma in v tujini pa je ponesel dober glas o Mengšu ter njegovo prepoznavnost predvsem na nemško govoreča področja, kjer je bil pobudnik številnih medkrajevnih sodelovanj, pobratenja občin in gostovanja društev.
Je član številnih glasbenih sestavov. Najdlje je član kulturnega društva Mengeška godba, in sicer že več kot 60 let. S svojo prepoznavnostjo je pomagal spletati številna poznanstva z drugimi glasbeniki in godbami doma in v tujini – ima tudi zasluge, da je Mengeška godba sodelovala v znani oddaji Muzikanten štadel Karla Mojka na avstrijskem Štajerskem ter v Bolznu na Južnem Tirolskem. Povezal je tudi občine Mengeš, Beljak ter številne druge. Sodeluje tudi v delovnih organih društev in godb, trenutno je član upravnega odbora, več let pa je bil tudi član Nadzornega odbora Mengeške godbe kot tudi Zveze slovenskih godb. Redno se zavzema za godbeni podmladek, za igranje pri godbi pa je navdušil tudi velik del svoje ožje in širše družine. Je eden od štirih predlagateljev oziroma snovalcev narodnozabavne prireditve Pod mengeško marelo, ki ima v Sloveniji med tovrstnimi prireditvami najdaljši staž. Od leta 2015 je poleg rednega igranja v Mengeški godbi prevzel še dirigentsko palico oziroma umetniško vodenje Veteranske sekcije Mengeške godbe, ki jo z veliko zagnanostjo pripravlja za številne nastope. Je tudi dolgoletni član in zadnja leta tudi vodja narodnozabavnega ansambla Alpski kvintet, v katerem deluje kot baritonist in basist že 50 let. V tem času je postal eden najboljših basistov narodno zabavne glasbe v evropi.


Za svoje udejstvovanje na glasbenem področju je prejel številna priznanja: leta 2007 je prejel zlato priznanje za dolgoletno vsestransko delo v občini Mengeš. Je prejemnik bronaste, srebrne in zlate Callusove značke, posebnega Liparjevega priznanja za več kot 60-letno delovanje v Mengeški godbi, ki mu ga je leta 2019 podelila Mengeška godba. V godbi je častni član, prav tako pa je tudi prejemnik mednarodnih glasbenih nagrad, kot je Oberkreiner award, nagrada za živjensko delo, ki jo je prejel leta 2019. To je največja nagrada za narodnozabavno glasbo, ki jo mednarodna strokovna gasbena žirija podeljuje domačim in tujim ansamblom in glasbenim posameznikom s področja Nemčije, Švice in Slovenije.
Poleg glasbe je dejaven tudi pri organizaciji Mihaelovega sejma, ki je bil nekdaj eden največjih na Kranjskem. Tega so ustanovili: Janez Per, Štefan Borin in Franc Zabret v letu 1993 pod okriljem krajevne skupnosti, gasilskega društva, turističnega društva in Mengeške godbe. Za izvedbo je skrbel odbor Mihaelovega sejma, leta 1996 pa je bilo z namenom ohranjanja kulturne dediščine ustanovljeno Kulturno društvo Mihelov sejem, katerega ustanovni član je bil tudi Janez Per. Je tudi dolgoletni član Turističnega društva Mengeš. S svojim delom, predvsem na področju glasbe, je ogromno prispeval k promociji Mengša, tako doma kot v tujini.
Za vse njegovo udejstvovanje v občini Mengeš se Janezu Peru podeljuje naziv častnega občana občine Mengeš.

Peter Krušnik

Peter Krušnik (2. 2. 1930 – 14. 2. 2022)

Po poklicu je mizar, ljubiteljsko pa gasilec in kulturnik. Pa bi se prav gotovo našlo še kaj zanimivega kar je g. Krušnik počel in še počne v svojem življenju, saj se loti prav vsakega dela, ki mu je naloženo ali ga še posebno zanima.
Že v mladih letih se je zapisal lesarstvu, zato se je tudi izučil za mizarja in to delo vrsto let opravljal kot samostojni podjetnik, kasneje pa je svojo strokovnost kot mojster prenašal na mlajše rodove v mizarskem podjetju Tamiz, v Mengšu. Les je še danes njegova velika strast. Mnogim je v času svojega podjetništva pomagal do mizarske opreme brez velikih stroškov, včasih tudi zastonj. Tudi kasneje je v podjetju znal prisluhniti delavcem, zato je bil spoštovan in cenjen. Po odhodu v pokoj pa ni ostal malodušen temveč je svojo ljubezen do lesa še poglobil in se mu predal do obisti. Začel je izdelovati miniaturne lesene predmete po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, kar mu odlično uspeva. Svečniki in jaslice, ki so zdaj že slovenska znamenitost, so prava mojstrovina g. Krušnika, ki skrbi, da Plečnikova dediščina ne bo šla v pozabo. Loteva pa se tudi restavratorstva. V zadnjem času je tako prenovil 100 let star tabernakelj, ki krasi loško cerkev sv. Primoža in Felicijana in v katerega je vložil vse svoje znanje in inovativnost. V farni cerkvi sv. Mihaela v Mengšu pa je obnovil kipa sv. Cirila in Metoda, delno pa tudi evangelista in križev pot.
Od mladih let je zapisan tudi kulturi. Svoje prve korake v tem žanru je naredil v rojstni vasi Loka, ko je na odrskih deskah odigral prenekatero igro. Pa ne samo odigral, izdeloval je tudi kulise in pripravljal scene, kar z velikim veseljem počne še danes kamorkoli ga povabijo, saj je vedno na voljo vsem občinskim društvom, če ga le poprosijo. Kdo ne pozna prelepih odrskih scenskih stvaritev ob kulturnih praznovanjih, koncertih in prireditvah Mengeške godbe in narodnozabavnih ansamblov, ob obletnicah društev, ob birmah in prvem obhajilu… Njegove izkušnje in znanje so mladim ustvarjalcem v veliko pomoč. Treba je povedati, da vse to počne ljubiteljsko in brez velikih besed.
Tudi gasilstvo je vzljubil že v rani mladosti. V vrste loških gasilcev je vstopil kot pionirček in mu ostaja zvest tudi v teh časih. Dolga leta je bil član Upravnega in Nadzornega odbora, pa vrsto let predan tajnik ter zapisovalec vsega kar se je v društvu dogajalo skozi desetletja. Kljub svojim letom, ki jim uspešno kljubuje, še vedno rad poprime za vsako delo, kjer se pokaže potreba. Zaradi svoje zagnanosti in uspešnosti, je tudi prejemnik mnogih gasilskih odlikovanj in priznanj. Tako je dobitnik priznanj za 40, 50 in 60 letno delo, imetnik plakete gasilskega veterana in listine o častnem članu. Je pa tudi prejemnik priznanja Gasilske zveze II. in I. stopnje. Zaradi mnogih zapiskov, izrednega spomina in vednosti je bil v preteklem letu tudi član uredniškega odbora ob pisanju knjige LOKA PRI MENGŠU V OBJEMU ČASA

Je tudi častni član Mengeške godbe, član Turističnega društva Mengeš, do nedavnega pa tudi član društva Mihaelov sejem. Sodeloval je tudi pri zloženki Plečnik v srcu Slovenije. Za svoje neutrudno delo je bil leta 2000 odlikovan z bronastim, leta 2010 pa s srebrnim priznanjem Občine Mengeš.

Slavko Pišek

Slavko Pišek (28. 2. 1923–15. 3. 2007)

Slavko Pišek je prejel priznanje za dolgoletni, nesebični prispevek na družabnem in društvenem področju v občini Mengeš. Vedno se je zavzemal in deloval za kulturni razvoj Mengša, še posebej v kulturnem društvu Svoboda, v katerem je bil najprej tajnik, kasneje pa predsednik. Zaslužen je za aktivnosti gledališke sekcije, mešanega pevskega zbora, folklorne skupine in za to, da se Mengeš uvršča med najbolj aktivne kraje na kulturnem področju.

Da je bilo folklorno društvo Svoboda Mengeš tako uspešno v svoji preteklosti, kot je tudi v sedanjosti, je velika zasluga Slavka Piška, saj je znal organizacijsko motivirati člane društva posameznih sekcij, hkrati pa tudi zagotoviti materialna in finančna sredstva, ki so bila potrebna za uresničitev programov. več…

Bil je organizator številnih javnih prireditev v Mengšu in je opravljal številne delovne dolžnosti v drugih društvih (TVD Partizan, Turistično društvo, Mengeška godba, Nogometni klub idr.). Zaradi vsestranske aktivnosti je postal častni član Mengeške godbe in Kulturnega društva Svoboda Mengeš. Zagotovo lahko trdimo, da je njegov prispevek velik na mnogih področjih javnega življenja v občini. Kot predsednik gradbenega odbora za obnovo kulturnega doma in kot član odbora Gasilskega društva Mengeš ima tudi veliko zaslug za izgradnjo Gasilsko-godbenega doma v Mengšu. Za razvoj Mengša se je torej vedno in povsod angažiral ter s tem žrtvoval veliko prostega časa, vzgajal tako tudi svoje otroke, ki se aktivno vključujejo v razvojne tokove Mengša.

Franc Blejc

Franc Blejc (27. 11. 1930–18. 7. 2019)

Franc Blejc je priznanje prejel zaradi svoje aktivnosti v občini Mengeš. Bil je dolgoletni nesebični član gasilskega društva v Mengšu. Sodeloval je v številnih gasilskih akcijah, pri gašenju požarov, pri poplavah, pri drugih nesrečah in tudi leta 1991 v vojni za Slovenijo. V gasilski organizaciji je zaradi izredne usposobljenosti in predanosti vrsto let zasedal vodilne položaje. Bil je vodilni inštruktor številnih generacij gasilcev v matičnem in tudi v drugih gasilskih društvih. Kot inštruktor je usposabljal številne ekipe za tekmovanja doma in predvsem tudi na mednarodni ravni, kjer so dosegali najvišja priznanja. več …

Franc Blejc pa ni bil le predan gasilec. Aktiven je bil tudi pri ohranjanju slovenskih običajev – postavljanju velikih mlajev, predvsem pa je bil najzaslužnejši pri ohranjanju pomembne, tako rekoč neprecenljive kulturne dediščine našega naroda, to je pritrkavanje. Od mladih dni je bil navdušen pritrkovalec in učitelj pritrkovanja. Vsako leto je s pravo vnemo naučil lepo število mladih spretnosti pritrkovanja, ki so jo pokazali v domačem cerkvenem zvoniku. S svojimi varovanci se je udeleževal tekmovanj in gostovanj po vsej domovini. Še vedno je čutiti njegov vpliv na vseh naštetih področjih, predvsem kot zapisovalec »pritrkovalskih viž«, od katerih je tudi nekaj mengeških. Za svoja dejanja si je prislužil najvišje časti in je skozi vse življenje užival izreden ugled.

Franc Zabret

Franc Zabret (4. 9. 1934–3. 6. 2015)

Franc Zabret je priznanje prejel za aktivno delovanje v občini Mengeš. Že takoj po šolanju je začel delovati kot blagajnik Rdečega križa v Mengšu ter se vključil v delo planinskega društva kot prvi načelnik mladinskega odseka. Leta 1970 je postal prvi predsednik novoustanovljenega Smučarskega društva Mengeš in je v njem deloval več kot 12 let. Franc Zabret je bil 20 let predsednik območne organizacije Rdečega križa, ki je pokrivalo območje Domžal, Mengša, Trzina, Lukovice in Moravč. Aktivno je deloval na področju turizma, več kot 15 let je bil predsednik Turističnega društva Mengeš.

V obdobju aktivnega delovanja v Turističnem društvu Mengeš je skupaj s sodelavci skušal čim več postoriti za lepši izgled Mengša, izdali so vrsto publikacij, bili organizatorji in soorganizatorji raznih prireditev. Uspešno so predstavljali občino Mengeš na sejmih Alpe Adria, v Arboretumu Volčji Potok, Beljaku na avstrijskem Koroškem, v Slovenskih Konjicah s srednjeveško ohcetjo, na narodnih nošah v Kamniku, seveda na Sejmu v Mengšu (pred tem na Mihaelovem sejmu) in še vrsto drugih prireditvah ter akcijah. Uspešno je deloval na področju tako imenovane Podjetne regije za turizem osmih sosednjih občin.

Franc Zabret je bil poleg naštetega več kot 20 let aktiven tudi v teniški sekciji Športnega društva Partizan in Kolesarskega društva Mengeš. Kot član Kulturnega društva Mihaelov sejem pa je vrsto let sodeloval kot eden izmed organizatorjev tradicionalnega Mihaelovega sejma v Mengšu, zdaj Sejem v Mengšu.

Jože Mlakar

Jože Mlakar (18. 2. 1942)

Jože Mlakar, upokojeni direktor INCE Mengeš in predsednik Športnega društva Partizan Mengeš, se je v srca Mengšanov zapisal predvsem kot požrtvovalni športni delavec in uspešen delavec na področju socialnega skrbstva. Že leta 1978 sta bila z Brunom Kocbekom imenovana za ustanovna člana INCE Mengeš, v času njegovega direktorskega mandata pa se je INCE Mengeš razvil v sodoben center z vso pripadajočo infrastrukturo in eno najboljših organiziranosti v Evropi. Največji projekt, ki ga je Jože Mlakar uspešno zastavil na svoji poklicni poti in po sedmih letih zaključil 25. maja 2002, je Naša hiša, hiša v Grobljah, v kateri po načelu velike družine lahko živi do 32 oseb z motnjami v razvoju. Da bi Našo hišo polepšali tudi od znotraj in varovancem namenili bolj udobno bivanje, je Jože Mlakar 10 let organiziral humanitarno prireditev Slovenski slavček, ki je postala znana širom Slovenije. S skupnimi močmi se je zbralo 19 milijonov tolarjev, ki so varovancem INCE in Naše hiše omogočili lep dom.

Na športnem področju je težko prekositi vse njegove zasluge, ki mu gredo za dolgoletno delo pri ŠD Partizan. Predsednik društva je že skoraj 30 let in v tem času je ustanovil sekcijo za namizni tenis, ki je glas Mengša popeljala po celi Evropi. Ves čas je organiziral športne prireditve, od košarkarskega maratona, odprtih turnirjev in državnih prvenstev v namiznem tenisu in odbojkarskih tekmovanj. Bil je eden vodilnih pri ustanovitvi in izgradnji teniških igrišč, balinišča, fitnes centra in ves čas skrbel za vzdrževanje dvorane ter nabavo opreme. Bil je tudi ustanovitelj in predsednik Likovnega društva Mengeš, organizator likovnih kolonij in prvega mednarodnega likovnega popotovanja za osebe z motnjo v duševnem razvoju. Našel je tudi čas za organizacijo in izgradnjo otroškega igrišča na Hribarjevi ulici, za katerega so stanovalci skrbeli sami vse do leta 1995, ko je upravljanje prevzela Občina Mengeš.

Po upokojitvi je Jože Mlakar še vedno zelo aktiven pri organizacijskem in administrativnem delu ŠD Partizan, ves čas pa deluje tudi kot povezovalni člen med sekcijami in vzgaja mlade kadre.

Matej Blejec

Matej Blejec (21.10.1933)

Matej Blejec, številnim znan kot Matko, kakor ga kličejo že od majhnega, je poseben človek in čebelar, na kakršnega ne naletiš vsak dan. Rojen je bil leta 1933 v Krmelju na Dolenjskem, nekaj časa je živel tudi v Kočevju, kjer je pri devetih letih ogrebel prvi čebelji roj. Po vojni se je družina preselila v očetov rojstni kraj Mengeš, kjer je Matko po odsluženju vojaščine leta 1957 ponovno začel čebelariti, in leta 2017 je minilo 60 let njegovega neprekinjenega čebelarjenja.  več …

Čeprav ves čas čebelari z večjim številom čebeljih družin, se nikoli ni imel za poklicnega čebelarja, ampak je po svoji skromnosti, delavnosti, širokogrudnosti in strokovnosti čebelarjem poznan širom Slovenije in tudi izven nje.

V letu 1962 se je včlanil v takratno Čebelarsko društvo Kamnik – Domžale. K delovanju čebelarskega društva je veliko prispeval tudi sam. Sprva je na tem območju delovalo ČD Kamnik – Domžale, vendar se je pozneje razdelilo, tako da je Mengeš spadal pod Domžale. V družini, ki je delovala v okviru leta 1989 ustanovljenega društva, je bil tajnik, blagajnik in tudi predsednik. Po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije je bilo na pobudo mengeškega župana Janeza Pera leta 1995 ustanovljeno samostojno ČD Mengeš. Vse od ustanovitve društva do leta 2010 je bil njegov predsednik, dandanes pa je nepogrešljivi član upravnega odbora ter predsednik komisij za odlikovanja in za zdravstveno varstvo čebel. Na OŠ Mengeš je bil od leta 1975 mentor čebelarskega krožka, za katerega delovanje so obnovili opuščeni župnijski čebelnjak. Od leta 1997 v sodelovanju z osnovno šolo vsako leto z različnimi dejavnostmi na določeno temo zaznamujejo mesec maj – mesec čebelarstva.

Njegovo društveno delovanje je seglo tudi na državno raven. Bil je član upravnega odbora in različnih komisij, kot so komisija za odlikovanja, komisija za standardizacijo AŽ-panja in komisija za zdravstveno varstvo pri tedanji Zvezi čebelarskih društev Slovenije (zdaj ČZS), v kateri je bil najbolj dejaven. S področja čebelarstva je opravil izpit na fakulteti, potem pa je bil več deset let pooblaščeni preglednik za čebele s potrdilom. Omenimo naj še, da je leta 2003 postal prvi praporščak ČZS in da je to še dandanes, vendar ima zdaj namestnika, saj sam vedno težje nosi prapor. Bil je tudi predavatelj čebelarstva, tako za splošne čebelarske vsebine kot tudi za področje zdravstvenega varstva. Omeniti velja, da je bil tudi sodni izvedenec za čebelarstvo in sodnik porotnik ter da se pri svojih mnenjih ni nikoli zmotil. Veterinarji VF NVI ga še zdaj večkrat povprašajo o kaki strokovni zadevi. Je tudi predsednik posebne meddruštvene zdravstvene komisije v upravni enoti Domžale Kamnik, ki se sestaja dvakrat letno skupaj z veterinarji.

Najpomembnejše dogajanje na njegovi čebelarski poti, ki ga je spremljalo ves čas, je povezano z zgraditvijo Čebelarskega centra Slovenije, sprva imenovanega Čebelarsko-izobraževalni center – ČIC. Kot član gradbenega odbora je pri prizadevanjih za njegovo zgraditev sodeloval že od vsega začetka. Leta 1972, ko je predsednik Benedičič začel graditev, je bil Matko član UO ZČDS in kot član gradbenega odbora je skrbel za zagotavljanje opeke za zidavo in zbiranje finančnih sredstev. Matko je kot aktivni član gradbenega odbora sodeloval pri dokončanju gradnje Čebelarskega centra Slovenije v letu 2002, na kar je še posebej ponosen.

Pri nastopu na tržišču in zagotavljanju kakovosti medu je v veliki meri naprednejši od preostalih čebelarjev. Vse od začetka je vključen v sistem Kolektivne blagovne znamke, zdaj pa tudi v znamko Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Svoj med redno pošilja v analizo v interno kontrolo na ČZS, povratne informacije o medu pa dobi tudi na ocenjevanjih. Ves svoj pridelek proda na domu, na mengeški tržnici ter na Sejmu v Mengšu. Njegove stranke so iz vseh krajev, najboljša reklama pa gre od ust do ust in temelji na odnosu do strank, na medsebojni zvestobi.

Matko večkrat reče, da je vesel, da je čebelar, da ima dobre pridelke in da so stranke zadovoljne s pridelki njegovih čebel. Čebele ga ohranjajo pri zdravju in mu dajejo energijo tudi v visoki starosti, čeprav je dosegel malodane vse, kar je v čebelarstvu mogoče doseči. Prejel je državno priznanje Red dela s srebrnim vencem, spominsko plaketo Slovenske čebelarske organizacije – zlato ob 80-letnici in bronasto ob 90-letnici. Občina Mengeš mu je podelila občinsko priznanje za društveno delovanje, predvsem na področju čebelarstva, prejel pa je tudi odličje Antona Janše I. stopnje.