Najstarejši in najdragocenejši umetnostni spomenik v Mengšu je župnijska cerkev sv. Mihaela. Že na zunaj deluje kot triladijska romanska bazilika in predvidoma sega v konec 13. stoletja. Prvotno je imela cerkev tri ladje, katere srednja je še danes širša od stranskih in tudi višja. Vsaka teh ladij se je v romanski dobi končala s polkrožnim oltarnim prostorom – apsido. V gotski dobi, kmalu po letu 1400, so odstranili omenjene tri apside in dogradili zdajšnji prezbiterij, ki ga krasijo znamenite freske Janeza Ljubljanskega. Zvonik je ostal romanski; dvigal se je nad streho med prezbiterijem in ladjo.
Mengeška cerkev je omenjena tudi v seznamu cerkva na Kranjskem, ki so morale leta 1526 svoje dragocenosti dati za vojno proti Turkom. Starejšo romansko zasnovo je prekrila gotika, pozneje pa barok.
Več v knjigi Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
Najbolj priznan slovenski arhitekt Jože Plečnik je deloval tudi v Mengšu, in sicer med letoma 1952 in 1954, ko je za župnijsko cerkev sv. Mihaela izrisal načrte, po katerih so bile po starokrščanskem vzoru urejene krstilnica in spovednica v prostoru pod pevskim korom ter okras nad njima in stopnice na kor.
Nezamenljiv Plečnikov utrip je čutiti predvsem ob pogledu na uporabljene materiale. Znan je bil namreč po tem, da je pri iskanju arhitekturnih rešitev težil k ohranjanju tradicionalnih posebnosti in uporabi materialov iz lokalnega okolja. Medtem ko je v krstilnici lesen le križ, obložen s pločevino in kamni, je prostostoječa spovednica v celoti lesena, in sicer iz hrastovine.
Več … http://www.suzd.si/images/stories/pdf/zuz_49_2013/potocnik2013web.pdf
V listinah je cerkev prvič omenjena v letu 1526, ko je morala za vojno proti Turkom dati svoj kelih. Cerkev omenja tudi Valvasor v osmi knjigi Slava vojvodine Kranjske. Prejšnja gotska cerkev je bila široka približno toliko, kot je široka tedanja srednja ladja. V 17. stoletju so cerkvi prizidali dve stranski ladji. Na steni ob zvoniku so na podstrehi ohranjene sledi lesenega stropa. Pozneje so ta strop odstranili in ga obokali s kamenjem, čez stari tlak iz grobo klesanih kamnitih plošč pa položili nov tlak iz raznobarvnih šamotnih plošč.
Cerkev je izredno akustična, zaradi česar so v njej občasno tudi koncerti resne glasbe.
Več v knjigi Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
Na prvo posredno omembo gradu (kot Meingosburg) naletimo leta 1154, ko se omenja mengeški vitez, andeški ministerial Ditrik iz Mengša. Grad Mengeš za časa svojega obstoja nikoli ni bil upodobljen. Zgolj okvirno se o njegovi nekdanji zasnovi poučimo le iz topografske skice, ki jo je leta 1967 posnel arhitekt Peter Fister. Pod objavo je spremno besedilo, ki omenja dvoje s tremi obrambnimi jarki ločenih platojev. Ostanki zidovja so opazni le na večjem, severnem, delno sekundarno izravnanem platoju, medtem ko so na južnem platoju delno še ohranjene razvaline cerkvice sv. Lovrenca.
V poročilu so omenjeni tudi temelji polkrožne stavbe ob njej, za katere lahko sodimo, da predstavljajo ostanek neke mlajše, nesporno renesančne fortifikacije.
Povzeto iz Gradovi A–Z: Mengeš (grad) Mannsburg. Dostopno na http://www.gradovi.net/ (16. 10. 2007)
Nekdanji stari mengeški grad je v poznem 16. oziroma zgodnjem 17. stoletju postal neprimeren za bivanje, posest pa je bila že močno razdrobljena. Valvasor poroča, da je mengeški dvor, kot naslednik dela nekdanje mengeške posesti, nekako med letoma 1625 in 1630 pozidal Leopold Raumschüssel. Od druge polovice 17. stoletja dalje se je zvrstila na graščini še cela vrsta lastnikov. Med okupacijo pa so Nemci vso posest zaplenili. Po zadnji vojni so graščino podržavili, leta 1948 pa so jo dodelili Državnemu posestvu Jablje – Mengeš – Križ. Zdaj so v njem dotrajana stanovanja, čez cesto pa na urejenem grajskem vrtu stoji okrepčevalnica.
Povzeto iz Gradovi A–Z: Mengeš (grad) Mannsburg. Dostopno na http://www.gradovi.net/ (16. 10. 2007)
Po Valvasorju je mengeški dvorec (Hoff Manspurg) dobil ime po utrdbi ali gradu na hribu. Ker je bilo poslopje zelo slabo, ga Valvasor imenuje gradič ali dvorec, čeprav mu je pripadala polovica posesti nekdanjega mengeškega gospostva. Na glavnem portalu gradu sta dva grba rodbin Haller in Hohenwart, letnica 1567 in napis
.IORG.HALLR.
ES.ZERGET.ALLES.
MARTHA.HALLERIN.
GOT.WIL SO HABEN.
Grad je imel v svoji zgodovini kar nekaj lastnikov. Po drugi svetovni vojni so grad in posestvo podržavili ter vse skupaj leta 1949 kot splošno ljudsko premoženje dodelili Državnemu podjetju za gozdne semenarne in drevesnice Ljubljana, marca 1963 pa podjetju Semesadike Mengeš. Leta 1982 je grad kupila obrtna zadruga Zora Domžale za poslovne prostore in ga lepo obnovila.
Več v knjigi Stražar, Stane (1993): Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin, KS
V Loki pri Mengšu stoji graščina, ki je po svoji stavbni zasnovi že povsem novodobna, renesančna, le v drobnih formah so ohranjene gotske slogovne značilnosti. Grad je bil, kot beremo v novejši literaturi, omenjen že v 15. stoletju. V resnici srečamo ime Jablje prvič že v listini iz leta 1268.
Valvasor trdi, da so Jablje pozidali leta 1530. Ima srednjeveško zasnovo, zdajšnja arhitektura pa ohranja renesančni značaj. Večje predelave je bil deležen po potresu leta 1895. Današnja podoba je rezultat korenite prenove, končane leta 2004.
Dragocena je arhitektura gradu in freske s posvetnimi prizori Franca Jelovška. Grad je leta 2006 sprejel v svoje okrilje Center za evropsko prihodnost. Med slovenskim predsedovanjem Evropski uniji v prvi polovici leta 2008 pa je služil kot glavni protokolarni objekt.
Danes grad gosti najrazličnejše dogodke, od porok, koncertov, seminarjev in kongresov do viteških iger in ostalih protokolarnih dogodkov.
Več …www.jable.si
Del iz knjige Stopar, Ivan (1991): Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: CK.
Ena najstarejših domačij na Dobenu (350 let) je Anžinova domačija. Objekt kulturno-zgodovinske dediščine je lep primerek stare kmečke arhitekture oziroma ljudskega stavbarstva s pritlično, delno leseno, delno zidano stanovanjsko stavbo in gospodarskim poslopjem. Temeljito obnovljena domačija daje kraju svojevrsten pečat.
Občina Mengeš se ponaša s številnimi kamnitimi mostovi, pomembnimi predstavniki svojega časa, ki učinkovito opravljajo nalogo povezovanja še danes. Izgradnje kamnitih mostov segajo v 16. oziroma 17. stoletje.
Najdemo jih v Loki pri Mengšu, kjer stoji nedavno obnovljen dvoločni most, predvidoma iz 16. stoletja. Z obnovo je dobil tudi prvotni kamniti sijaj, saj ga vnovič krasi kamnita ograja, ne več kovinska.
Čez potok Šumberk se pne spodnji kamniti most gradu Jablje, ki v obliki enojnega polkrožnega loka. S kamnitim pomolom, kamnito ograjo in stopnicami pa je povezan z vhodom v grad Jablje. Domnevno je spodnji most iz 17. stoletja.
Občina Mengeš si prizadeva ohraniti in tudi obnoviti kamnite vodnjake v občini. Med najbolj prepoznavnimi so okrogli vodnjak v Loki pri Mengšu, vodnjak ob Gorenjski cesti, Matičkova štirna in vodnjak na vreteno v Topolah.
Pri okroglem kamnitem vodnjaku v Loki pri Mengšu je poseben kamnit obod vodnjaka, ki je sestavljen iz šestih iz kamna izklesanih kosov in z okroglim ušesom za postavljanje škafov zavodo. Kamniti vodnjak je delo mengeških kamnosekov iz druge polovice 19. stoletja.
Vodnjak ob Gorenjski cesti ima kamniti obod s klesano manjšo okroglo posodo za odtok vode, na kateri je vklesana letnica 1848 in je tipično delo mengeških kamnosekov, po letnici sodeč najverjetneje Tomaža Sirollia (1814–1892). Vodnjak pokriva betonski pokrov.
Vodnjak pri lipi na Jelovškovi ulici 7, ki se imenuje tudi Matičkova štirna, je vodnjak s kamnitim obodom in železnim vzvodom za črpanje vode, ki ga obdaja leseno ogrodje. Pipa je litoželezna in v obliki zmajeve glave. Pod njo je klesana manjša okrogla posoda za odtok vode. Vodnjak ima betonski pokrov in je prav tako delo mengeških kamnosekov.
Vodnjak na vreteno je v Topolah in ima obod vodnjaka sestavljen iz kamnitih blokov. Posebnost sta tudi lesen pokrov in leseno vreteno. Vodnjak je zaščiten z lopo na štirih lesenih stebrih in dvokapno streho. Obnovljen je bil leta 1990.
Med objekte, ki jih velja izpostaviti v občini Mengeš, spada tudi Mejačeva vetrnica v Toplah, ki je bila z železno konstrukcijo vodne črpalke in lestvijo za vzdrževanje visoka 25 m. Vrh je krasilo železno kolo z vetrnico, ki je stalo na betonski stavbi z vodnjakom in zbiralnikoma. Z vetrnico so črpali vodo za potrebe domačije vse do 1965. Nadzemni del vetrnice je bil odstranjen.
Občina Mengeš je poznana tudi po kapelicah. V register kulturne dediščine so vpisane kapelica na Spodnjem Dobenu, kapelica in kraljeva kapelica v Loki pri Mengšu, Zelenčeva kapelica in kapelica sredi vasi Topole.
Kapelica na Spodnjem Dobenu je zidana kapelica zaprtega tipa, ki je bila postavljena ob 50-letnici Marijinega prikazovanja v Lurdu leta 1908. Niša je oblikovana kot grotto (lurška votlina), v kateri je kip Lurške Matere božje iz belega marmorja.
Kapelica v Loki pri Mengšu je zidana kapelica zaprtega tipa, pravokotnega tlorisa, s polkrožno nišo, ki jo zapirajo kovana vrata. V niši je lesen kip Marije pomočnice kristjanov z Jezuščkom v eni roki in žezlom v drugi. Streha je bila preoblikovana leta 1929 v konkavno oblikovane strešine.
Kraljeva kapelica v Loki pri Mengšu je zidana kapelica zaprtega tipa s piramidasto streho in trikotnim čelom na pročelju. V dveh polkrožnih plitvih nišah so ostanki stenske poslikave (sv. Florjan in sv. Mihael), delo F. Marčuna iz leta 1924. Notranjost je leta 1935 poslikal S. Čad.
Zelenčeva kapelica v Mengšu je iz leta 1892, ko je bila v celoti podrta, njeni deli pa porabljeni pri gradnji nove kapelice. Od starejše kapelice so ohranjeni kamnita čelna slopa, kovana ograja in kip Pieta (Fr. Tončič, Kamnik 1892).
Kapelica sredi vasi v Topolah je zidana kapelica zaprtega tipa z dvokapno streho, profiliranim pročeljem s trikotnim čelom in pilastri. V kapelici je mavčni kip Križanega iz 20. stoletja.
V občini Mengeš so v registru kulturne dediščine označena tudi številna razpela, med najbolj opaznimi so na Spodnjem Dobenu, Kraljevi in Jožefovčev križ v Loki pri Mengšu in drugje ter številnimi znamenji, ki se nahajajo po celotnem območju občine. Med bolj prepoznavnimi sta Vrbčevo kužno znamenje in Slopno znamenje na robu Mengeškega polja.