Pšata je desni pritok Kamniške Bistrice, del porečja Save. Dolga je 28,4 km in izvira na južnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Njen kraški izvir priteka na površje pod Krvavcem. Pšata teče čez celotno občino Mengeš, skozi Topole se vije pod hrib Gobavica. Najlepše se potok Pšata vidi pri Kamnitem mostu v bližini Staretovega gradu, ob Staretovem drevoredu ter pri mostu v bližini Trdinovega trga. V Kamniško Bistrico se izliva zahodno od naselja Dol pri Ljubljani.
V smeri proti jugu je za preprečevanje poplav v naselju Mengeš in Loka pri Mengšu narejen razbremenilni kanal, vzdolž katerega potekajo sprehajalne poti. Tu je moč občudovati številno travniško rastje.
V občini Mengšu so potok Pšata nekoč izkoriščali za pogon številnih mlinov, voda s potoka je služila za pranje perila, pozimi pa so mesarji lomili led in ga uporabili v mesarijah. V tem času je bil kraj poznan predvsem po predelavi ovčjega mesa.
Danes je potok Pšata bogat ribolovni, ciprinidni revir, ki se začne od razbremenilnika v Mengšu ter sega do izliva v Kamniško Bistrico. V naravnih meandrih se skrivajo tudi večji primeri klenov, podusti, platnic in drugih belic.
Ime Dobeno izhaja iz imena drevesa dob – hrast, močnega, velikega drevesa, ki v precejšnjem številu nudi senco obiskovalcem na območju Dobena.
Dobeno sestavljajo položna vzhodna in jugovzhodna pobočja Rašice, ki spada med kraški svet, za katerega so značilne kraške jame. Na območju Dobena je precej jam, najlepša med raziskanimi je Kraljeva jama.
Dobeno je izredno zanimiva dnevna izletniška točka. Najbolj je poznano po zeleni, neokrnjeni naravi, čudovitih razgledih, turističnih kmetijah ter pohodniških in kolesarskih poteh. Poti v neokrnjeni naravi so dobro označene. Dobeno je privlačno tudi zaradi čudovitih razgledov na Kamniško-Savinjske Alpe, Mengeško polje in Ljubljansko kotlino.
Kraljeva jama je del kraškega sveta širšega rašiško-dobenskega območja. Na omenjenem območju je kar precej kraških jam. Najlepša med raziskanimi je prav Kraljeva jama, ki je zelo barvita in ima s številnimi kapniki, zavesami in čipkami vse, kar imajo najlepše kraške jame.
Gobavica je severni odrastek Rašiškega hribovja. Strmo se dviga nad Mengšem in meri 433 mn. v. Na vrhu Gobavice stoji Mengeška koča, ki je najnižje ležeča planinska koča v Sloveniji; ponaša se s priznanjem Planinske zveze Slovenije Družini prijazna planinska koča.
Dostop na Gobavico je možen po urejenih gozdnih poteh, trim stezi in asfaltni cesti. Na vrhu se odpira prelep pogled na bližnje ravnice in Kamniško-Savinjske Alpe ter na Julijce s Triglavom.
Obiskovalcem Gobavice so na voljo različne oblike rekreacije, od kolesarjenja, teka in sprehoda do vaj na trim stezi in drugo.
Rašica je osamelec na zahodu Kamniško-Bistriške ravnine in je ena najbolj priljubljenih izletniških točk v bližini. Najvišja točka Rašice je vrh Staneta Kosca, 641 mn. v. Na vrhu so leta 1957 v spomin na ustanovitev Kamniškega bataljona postavili 17 m visok razgledni leseni stolp, ki so ga pozneje obnovili in zamenjali z jekleno konstrukcijo. Stolp ponuja čudovite razglede na okoliške hribe vse do Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp. Pod vrhom je tudi planinska koča.
Nižje pod vrhom so travnate površine, ki služijo kot pašniki.
Ob vznožju Rašice je veliko ostankov mokrišč, zato na celotnem območju Rašice najdemo številne rastline in živali, ki so značilna le za območja mokrišč. Najbolj znana rastlina je zaščiteni lepi čeveljc.
Na Rašici prevladuje mešani gozd. Na severni strani so posebej zanimive visoke doglazije, severnoameriški iglavci, ki so jih posadili nekdanji lastniki gradu Jablje. Sicer pa je gozd jeseni bogat s kostanji, v sezoni rasti gob pa pravi raj za gobarje.
Tla so pretežno apnenčasta, kar je razlog za nastanek kraških pojavov, ki jih je tudi na Rašici veliko, od kraških jam, vrtač, uval, požiralnikov in drugo.
V neposredni bližini zaselka Potok, ki leži v severnem delu Šinkovega Turna, se v občini Mengeš nahaja bajer. Nastal naj bi pred približno 200 leti. Na območju današnjega bajerja so nekoč kopali glino, in ko je nastala jama, jo je zalila voda bližnjega studenca.
Phliški bajer v dolžino meri okoli 300 m, v najširšem delu je širok 100 m, globina pa ne presega dveh metrov. Iz bajerja teče potok Graben, ki mu domačini pravijo tudi Dobrova.
Danes je Phliški bajer poznan predvsem ribičem, saj je športni ribolov odprt vse leto. V bajerju domujejo krapi, postrvi, amurji, tolstolobiki, smuči, somi in druge ribe. V zimskem času je bajer privlačno drsališče.
Mimo bajerja pelje tudi sprehajalna pot do Mengeške koče in Rašice.
V neposredni bližini zaselka Potok, ki leži v severnem delu Šinkovega Turna, se v občini Mengeš nahaja bajer. Nastal naj bi pred približno 200 leti. Na območju današnjega bajerja so nekoč kopali glino, in ko je nastala jama, jo je zalila voda bližnjega studenca.
Phliški bajer v dolžino meri okoli 300 m, v najširšem delu je širok 100 m, globina pa ne presega dveh metrov. Iz bajerja teče potok Graben, ki mu domačini pravijo tudi Dobrova.
Danes je Phliški bajer poznan predvsem ribičem, saj je športni ribolov odprt vse leto. V bajerju domujejo krapi, postrvi, amurji, tolstolobiki, smuči, somi in druge ribe. V zimskem času je bajer privlačno drsališče.
Mimo bajerja pelje tudi sprehajalna pot do Mengeške koče in Rašice.
Cegvenški bajer je v bližini naselja Loka pri Mengšu oziroma neposredni bližini naselja Pristava. Nastal je na območju nekdanje opekarne.
Poznan je po raznovrstnih redkih rastlinah in živalih.
Mimo bajerja vodi zelo zanimiva pot ob južnem vznožju Gobavice do jezera Pristava oziroma Rašice.
Dolina Planik je zamočvirjena kraška uvala ob vznožju Dobenega. Značilnost kraške uvale je ponikalnica, ki jo imenujemo Ručigajev studenec.
Voda v dolino Planik priteče v treh potokih, eden izmed njih je Ručigajev studenec, in se zbira v začetku doline v mokrišču. Mokrišče v dolini Planik je rastišče evropsko pomembne vrste orhideje Loeselove grezovke. Dolina Planik je tudi življenjski prostor ogroženih metuljev, hroščev, netopirjev ter mesojedih rastlin okroglolistne in dolgolistne rosike.
V okolici mokrišča so ekstenzivni mokrotni travniki in gozd.
Drevored Lipce je drevored lip, dragocen naravni spomenik, ki je bil del gradu Groblje. Prvi zapisi o tem drevoredu segajo v leto 1825, zato lahko sklepamo, da so najstarejše lipe stare že več kot 200 let. Ta drevored, ki je edini ohranjeni del parkovne zasnove ob nekdanji graščini Groblje, poteka v smeri vzhod-zahod. Poimenovan je tudi most med občinama, saj povezuje občini Mengeš in Domžale. Najdebelejša lipa v drevoredu ima obseg pet metrov, obsegi drugih lip pa merijo od 1,5 do 4 metre.
Čeprav drevored stoji razmeroma na samem, njegovo območje izredno radi obiskujejo sprehajalci psov oziroma rekreativci, tako tekači kot kolesarji. Domačini območje ob drevoredu imenujejo tudi Mengeško polje.
Na Drnovem so večinoma kmetijske površine, med katerimi so urejene številne sprehajalne poti, ki nudijo lep razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, del Karavank in Julijce s Triglavom.